Intervju / Radovan Hrast, partizan in zapornik na Golem otoku

Radovan Hrast, ki se je leta 1931 rodil v učiteljskem zakonu Lojzke in Oskarja Hrasta v Bukovščici v Selški dolini, danes živi upokojensko življenje v Šmartnem pri Ljubljani. Njegova življenjska pot je razburljiva in polna žalostnih, pa tudi svetlih obdobij. Bil je eden najmlajših slovenskih partizanov. Po vojni je najprej končal nižjo gimnazijo, se udeležil mladinskih delovnih brigad in bil na poti, da konča pomorsko šolo na Reki. To pa mu je preprečil spor Jugoslavije s Stalinovim informbirojem, ko so ga nedolžnega, kot še marsikoga drugega, poslali na Goli otok. Po štirih mesecih so ga izpustili, nato pa ga je prijatelj, sicer sodelavec vojaške obveščevalne službe, nagovoril k pobegu v Italijo. Bilo je januarja 1951. Radovan Hrast je bil obsojen na dve leti življenja na Golem otoku. Povratniki so bili deležni še hujše torture. Po dveh letih se je vrnil domov in se zaposlil v gospodarstvu. Pa tudi na morje je spet odšel in kot pomorščak obplul ves svet. Pri nas je prvi pisal o dogajanju na Golem otoku in v osemdesetih letih spodbudil proces rehabilitacije taboriščnikov z Golega otoka, na katerem je Titova oblast izolirala svoje nasprotnike in Stalinove privržence. Radovan se še danes vrača na Goli otok, ki velja za najhujšo povojno mučilnico. Tam se spomni revežev, s katerimi je lomil in prenašal kamenje, lakote, žeje in nečloveških odnosov med ljudmi. A vendar ne sovraži nikogar.

Če se sprehodiva po vašem spominu v čas pred 2. svetovno vojno, ko je vaša družina živela v Bukovščici, bi bilo zanimivo izvedeti, kako so takrat živeli ljudje na vasi. Vsepovsod beremo le o revščini, ki jih je pestila.

Skromno, zelo skromno smo živeli. Bukovščica je bila vas s sto petdeset prebivalci, stisnjena ob vznožje treh planin: Sv. Jošta, Planice in Lavtarskega vrha. V majhni dolinici je bila cerkev z nekaj hišami, največji kmet pa je imel vola in dve kravi. Drugi so imeli po eno kravico, kakšno kozo ali ovce. V tej vasi je bil moj oče učitelj. Bil je velik domoljub, a umirjen človek. Ljudje so ga imeli radi in niso dovolili, da bi odšel drugam v službo. Celo v novi Jugoslaviji, ko je imel na izbiro premestitev v drug kraj, so mu vaščani predlagali, naj ostane v vasi, oni pa mu postavijo hišo. Oče ni bil samo učitelj, ampak tudi zdravnik v vasi, če je bilo treba, in pravni svetovalec, saj so se vaščani najprej obračali nanj, če so imeli opravka s sodišči in z državnimi organi. V primerjavi z razmerami drugod, kjer je bil dominantna osebnost župnik, je bil v Bukovščici to moj oče.