Blejski otok / Ovadba zoper Simonitija zavržena

Z ljubljanskega okrožnega sodišča so nas obvestili, da so ovadbo zoper bivšega ministra za kulturo, Vaska Simonitija, zavrgli. Kazenski pregon ministra je pred več kot letom dni prek odvetnice Nine Zidar Klemenčič predlagala Mladina zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic v primeru Blejski otok. Bivši minister je namreč podpisal dogovor z ljubljansko nadškofijo, oziroma blejsko župnijo, v katerem so bila navedena netočna in zavajajoča dejstva. V sporazumu je med drugim pisalo, da gre za poravnavo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, čeprav strasbourško sodišče tožbe sploh še ni prejelo. Poleg tega je v sporazumu pisalo, da je sklenjen z namenom, da bi zaprli vprašanje denacionalizacije, čeprav ga je pred tem precej neprepustno zaprlo že ustavno sodišče. Ali minister s tem, ko je podaril nepremičnine, ni zlorabil uradnega položaja? Konec koncev mora sedaj državno pravobranilstvo v novem, dolgotrajnem pravdanju dokazovati ničnost.
Tamara Gregorčič, vodja okrožnega državnega tožilstva, nam je pojasnila, da »naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti«. Okrožna državna tožilka, ki ji je bila zadeva dodeljena, je kazensko ovadbo zavrgla, potem ko je prejela zahtevano dopolnitev s policije. Po proučitvi zbrane dokumentacije, predvsem poročila ljubljanske policijske uprave in uradnih zaznamkov o razgovorih s posameznimi osebami, »je ugotoviti«, pojasnjujejo na tožilstvu, »da je Vlada RS obravnavala predlog Sporazuma o zaključku postopka pred Evropskim sodiščem za varstvo človekovih pravic in s tem končanju odprtih vprašanj denacionalizacijskega postopka vračanja nepremičnin Blejskega otoka ter upravljanju in gospodarjenju po predpisanem postopku, kot ga določata Zakon o Vladi RS in Poslovnik Vlade RS. S sklenitvijo sporazuma je vlada soglašala, za podpis pa pooblastila ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, zaradi česar le-temu ni moč očitati, da je s podpisom sporazuma izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic«.
Se je s tem mogoče strinjati? Običajni postopek sprejemanja vladnih gradiv ureja poslovnik, njegov člen 8 a, v katerem piše, da morajo biti gradiva pred predložitvijo usklajena z ministrstvi in vladnimi službami. Neusklajena gradiva se v obravnavo vložijo zgolj izjemoma, in sicer če uskladitve med ministrstvi ali vladnimi službami ni mogoče doseči ali zaradi nujnosti postopka. Bilo bi torej normalno, da bi mnenje o sporazumu med državo in cerkvijo pred podpisom pregledalo državno pravobranilstvo, poleg njega pa seveda še vladna zakonodajna služba in pravna služba na ministrstvu za kulturo, ki naj bi podpis sporazuma predlagala. A kot je znano, je Simoniti sporazum sklenil, ne da bi v sam postopek vključil pravno službo ministrstva za kulturo ali vladno zakonodajno službo, ki jo je obšel. Pa tudi državno pravobranilstvo ni vedelo ničesar. Kako naj torej razumemo odločitev tožilstva, ki v tem ni videlo zlorabe uradnih pooblastil?
Po zakonu vlada ne bi smela podarjati ali prodajati državnih nepremičnin brez privolitve parlamenta. Ta mora dati soglasje za odtujitev posamezne nepremičnine ali mora privoliti v program odprodaje. Logično je, da vlada na primer stavbe parlamenta ne bi smela podariti notranjepolitičnemu uredniku Mladine, Juretu Trampušu. Tega, seveda, niti vladna pravna služba niti pravna služba na ministrstvu za kulturo ne bi predlagala. A kaj, če ima Jure Trampuš tesne povezave z aktualno, vladajočo koalicijo, tako da se ministri kar sami odločijo in Trampušu podarijo parlament? Po interpretaciji državnega tožilstva s tem ne zlorabijo svojih uradnih pooblastil. Poslovnik vlade namreč z besedo »izjemoma« omogoča, da ministri sprejmejo tudi odločitve, ki niso usklajene z ministrstvi in vladnimi službami. Trampuš v principu torej lahko dobi parlament, in s tem ni prav nič narobe. »S sklenitvijo sporazuma je vlada soglašala, za podpis pa pooblastila ministrico za kulturo, zaradi česar le-tej ni moč očitati, da je s podpisom sporazuma izrabila svoj uradni položaj ali prestopila meje uradnih pravic,« bi potem odločili tožilci. Super?
Po zdravi pameti pa bi bila takšna poteza ministrov in ministric seveda absurdna. A nam žal s tožilstva niso poslali uradnega sklepa, prav tako sklepa ni dobila Mladinina odvetnica Zidar Klemenčičeva, saj naj ne bi bili upravičenec s pravnim interesom. Zaradi tega Mladina nima več možnosti pritožbe. Tako obstaja edino še upanje, da bo vsebino sklepa zahtevala država oziroma pravobranilstvo, ki bi se v tem primeru lahko odzvalo.