DVD / Mož z zvezde
John Carpenter Jeff Bridges, Karen Allen, Charles Martin Smith
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 21, 22. 6. 2010
John Carpenter je do leta 1984 posnel serijo odličnih grozljivk - Noč čarovnic, Meglo, New York 1997 in Stvor. V prvi je pošast rodila družina, v drugi jo je rodila skupnost (očetov naših krasna dela, heh), v tretji jo je rodila politika, v četrti pa jo je rodilo vesolje. Potem je posnel Moža z zvezde, lucidno inverzijo Stvora, v katerem je, kot veste, vesoljski alien ljudi teroriziral in pobijal tako, da se je v njih utelešal, torej tako, da je privzemal humanoidno obliko - v Možu z zvezde, ki je Jeffu Bridgesu vrgel oskarjevsko nominacijo, pa vesoljski alien (Jeff Bridges, se razume), alias Starman, ki pade na Zemljo (okej, nekam v ruralni Wisconsin), privzame humanoidno obliko zato, da ne bi preveč prestrašil osamljene, depresivne, ovdovele Jenny Hayden (Karen Allen), pri kateri pristane. Po malem jo vendarle prestraši: privzame namreč obraz njenega pokojnega moža. Toda hej, če obstajajo zunajzemeljska bitja, potem obstajajo tudi nebesa, še toliko bolj, ker se izkaže, da je alien bolj človeški od ljudi, ki ga hočejo ujeti in z njim eksperimentirati. Kar je itak misija nemogoče: kako pa naj eksperimentiraš z bitjem, ki je kakih 100.000 let pred tabo? Kako naj eksperimentiraš z bitjem, ki se mu zdi vsebina Voyagerja II le hieroglif, arheološka najdba? V svetu, v katerem živi Starman, ljudi že ni več. Pop klasika.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 21, 22. 6. 2010
John Carpenter je do leta 1984 posnel serijo odličnih grozljivk - Noč čarovnic, Meglo, New York 1997 in Stvor. V prvi je pošast rodila družina, v drugi jo je rodila skupnost (očetov naših krasna dela, heh), v tretji jo je rodila politika, v četrti pa jo je rodilo vesolje. Potem je posnel Moža z zvezde, lucidno inverzijo Stvora, v katerem je, kot veste, vesoljski alien ljudi teroriziral in pobijal tako, da se je v njih utelešal, torej tako, da je privzemal humanoidno obliko - v Možu z zvezde, ki je Jeffu Bridgesu vrgel oskarjevsko nominacijo, pa vesoljski alien (Jeff Bridges, se razume), alias Starman, ki pade na Zemljo (okej, nekam v ruralni Wisconsin), privzame humanoidno obliko zato, da ne bi preveč prestrašil osamljene, depresivne, ovdovele Jenny Hayden (Karen Allen), pri kateri pristane. Po malem jo vendarle prestraši: privzame namreč obraz njenega pokojnega moža. Toda hej, če obstajajo zunajzemeljska bitja, potem obstajajo tudi nebesa, še toliko bolj, ker se izkaže, da je alien bolj človeški od ljudi, ki ga hočejo ujeti in z njim eksperimentirati. Kar je itak misija nemogoče: kako pa naj eksperimentiraš z bitjem, ki je kakih 100.000 let pred tabo? Kako naj eksperimentiraš z bitjem, ki se mu zdi vsebina Voyagerja II le hieroglif, arheološka najdba? V svetu, v katerem živi Starman, ljudi že ni več. Pop klasika.