intervju / Vanja Lokar, tržaški podjetnik, ki je obogatel s kavo

Tržačan Vanja Lokar (70) je eden najpremožnejših Slovencev. Rodil se je leta 1939 v Ajdovščini, vendar se je družina v njegovih ranih letih odselila najprej v Gorico in nato v Trst. Trgovec po poklicu in notranji vokaciji se je skoraj pol stoletja ukvarjal s prodajo kave in s spretnimi poslovnimi potezami mu je uspelo iz tržaškega podjetja ustvariti eno izmed vodilnih podjetij za prodajo kave v Italiji in v sosednjih državah. Ker je bil dober trgovec, je vedno razmišljal in deloval globalno, vendar je vseskozi zvest slovenstvu v Italiji, četudi je moral zavoljo tega na življenjski in poslovni poti premagovati ovire, na kakršne so pogosto naleteli Slovenci v povojni Italiji. Pred dvema letoma je podjetje prodal in se upokojil. Pa ne zares, opustil je le posle s kavo in se posvetil upravljanju svojega premoženja, trgovanju z nepremičninami in konjičku: zbiranju ročno izdelanega porcelana. Vanja Lokar nas je sprejel v svoji poslovni hiši v središču Trsta, sicer živi v Barkovljah, in nam v dolgem pogovoru orisal svojo življenjsko pot, namignil tudi na marsikatero poslovno skrivnost, ki je tlakovala njegovo pot k uspehu, in seveda novinarja iz matične domovine opozoril na resnico, da je Trst (tudi) naš. Njegov pa je tako ali tako vedno bil.

Lokarji so v Ajdovščini znana družina, zato bo najbolje, če za začetek pogovora seževa v spomine na vaše ajdovsko otroštvo, ki ga je zaznamovala tudi vojna.

Veliko spominov iz tistih časov nimam, saj sem bil star le nekaj let. Pomnim pa, zelo dobro, kako smo z mamo in bratom, tri leta in pol starejšim od mene, leta 1943 bežali pred grožnjo Nemcev, da bodo Ajdovščino požgali v svarilo partizanom. Odšli smo iz mesteca proti Lokavcu in v strahovitem nalivu gledali proti Ajdovščini. K sebi sem stiskal plišastega medvedka, ki sem ga odnesel od doma. Nemci grožnje niso uresničili in zjutraj smo se vrnili domov. Očeta tedaj ni bilo z nami, saj je bil lesni trgovec in je takrat deloval v Trbižu v Kanalski dolini. Naši sorodniki so sicer v Lokavcu imeli žago, vendar oče, ne vem, zakaj, ni delal zanje. Drži pa, da so bili Lokarji v Ajdovščini vedno malce elitna družina. Očetov bratranec je bil notar, drugi bratranec, Danilo Lokar, ki se je kasneje uveljavil kot pisatelj, je bil v Ajdovščini vse do konca petdesetih let zdravnik. Moj oče je imel pred vojno zastopstvo za tržaško pivo Dreher v Vipavski dolini. Spomnim se, kako sem ga vsak večer čakal pred hišo, da sem se lahko nato z njegovim tovornjakom peljal tistih nekaj deset metrov od začetka dvorišča do garaže.