Izgubili smo Zadar in Krk!

Referendum o arbitražnem sporazumu je za nami - rezultati so dobro znani. Tudi predvolilna kampanja je za nami - in tudi njene slavne modrosti so dobro znane. Vprašanje je le, katera izmed teh modrosti, izrečenih v času predvolilne vrtoglavice, je bila najbolj iracionalna - ali pa celo najbolj lunatična? Katera predvolilna modrost se torej kvalificira za največji retorični blef? Najprej seveda pomislite na vse tiste, ki so arbitražni sporazum razglašali za kolaboracijo z okupatorjem. Pozabite - to ni to. Če kaj, potem je to enačenje arbitražnega sporazuma s kolaboracijo kvečjemu relativiziranje domobranske kolaboracije z okupatorjem. Ker to ni to, pomislite na tiste, ki so zagotavljali: Če bo arbitražni sporazum sprejet, bomo izgubili Krk in Zadar! Ne, tudi to ni to. Tistim, ki so trobentali, da bomo z arbitražnim sporazumom izgubili Krk in Zadar, lahko premier Pahor zdaj, ko je vsega konec, ljudstvu končno prizna: ja, res je, Krk in Zadar bomo izgubili. Ker tudi to ni to, pomislite na tiste, ki so oznanili: Žal nam je lahko, da nismo napadli Savudrije! Rekel bom le to: pred napadom bi bilo dobro tiste v Savudriji vprašati, kaj mislijo o tem. Dodal pa bi še tole: pred napadom na Irak so vsaj po svetu hodili iraški disidenti, begunci in lobisti, ki so pozivali k strmoglavljenju in zamenjavi iraškega režima - pred našim napadom na Savudrijo pa nisem zaznal nobenega savudrijskega disidenta, ki bi pozival k zrušitvi savudrijskega režima, kakor tudi nisem slišal, da bi se v Savudriji kdaj pripetil kak shod, na katerem bi tamkajšnje prebivalstvo zahtevalo priključitev Savudrije k matični domovini. Vem, presenečeni boste, toda tudi to še ni to.
In ker tudi to ni to, ste počasi že pri Radovanu Žerjavu, ki je ljudstvu - kot učitelj učencem - kazal, kako veliiiiko morja imajo Hrvati in kako maaaaalo ga imamo Slovenci, kar seveda ni pravično, zato bi bilo lepo, če bi nam ga del odstopili. Čakali smo le še na to, da se oglasi Planinska zveza Slovenije, rekoč: ljudje, Nepal ima toooooliko visokih gora, kar seveda ni pravično, zato bi bilo lepo, če bi nam kako odstopil. Podton je bil: če bi mi imeli tooooliko morja, kot ga ima Hrvaška, in če bi ga imela Hrvaška tako maaaaalo, kot ga ima Slovenija, bi ga mi kot dobri sosedi z veseljem del odstopili Hrvaški. Šur, še enkrat si preberite Aškerčev Mejnik, Jakličevo Vaško pravdo in Finžgarjevo novelo Za prazen nič. Toda pozabite - niti to ni to. Kaj pa tole: Če bo arbitražni sporazum sprejet, bo konec Slovenije, slovenske neodvisnosti in slovenske suverenosti! To je to, si rečete. Navsezadnje, vsem tistim, ki so arbitražni sporazum enačili s koncem Slovenije, lahko mirno odvrnete: če bi bilo to res in če bi ljudstvo res mislilo, da je arbitražni sporazum konec Slovenije, potem bi se referenduma o arbitražnem sporazumu udeležili vsi Slovenci. Vsi! Stoodstotna udeležba! Še mrtvi! Kdo pa je za to, da je Slovenije konec? Mika me sicer, da bi rekel, da je to to, pa žal ni.
Največji predvolilni retorični blef je bilo v resnici mantranje: Referendumsko vprašanje je bilo pretežko, tako da ga ljudstvo ni razumelo! O arbitražnem sporazumu bi morala odločiti politika, ne pa da je mučno odločanje prepustila ljudstvu! To ni prav! To je zlobno! To je cinično! Kaj pa ljudstvo ve! Za začetek, kdo pravi, da je politika bolj modra od ljudstva? Se vam je zdela predvolilna kampanja dokaz, da je politika bolj modra od ljudstva? Krk, Nepal, konec Slovenije: ne, tega si ljudstvo ne more izmisliti - to si lahko izmisli le politika. Je zato modrejša od ljudstva? Naj vam pomagam: ni. Definitivno ne. In dalje, zakaj politika tega referendumskega vprašanja ne bi prepuščala ljudstvu? Lepo prosim: če je ljudstvu prepustila odločanje o umetni oploditvi samskih žensk in če je ljudstvu prepustila odločanje o RTV, potem je povsem smiselno in logično, da je ljudstvu prepustila tudi odločanje o arbitražnem sporazumu. Ali bolje rečeno: precej bolj iracionalno in precej bolj lunatično je bilo, da je ljudstvu prepustila odločanje o RTV in odločanje o umetni oploditvi samskih žensk, še toliko bolj, ker je na referendumu o umetni oploditvi samskih žensk, alias oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ljudstvu prepustila odločanje o pravicah posameznika, okej, posameznice, kot da ženske pravice niso samoumevne in samorazvidne in kot da so še vedno nekaj, za kar je potreben milostni pristanek kompletnega slovenskega občestva. In glej, no, tudi pri referendumu o oploditvi z biomedicinsko pomočjo je desnica pompozno in apokaliptično oznanila: Če bo oploditev z biomedicinsko pomočjo sprejeta, bo konec Slovenije! Hecno je, kako desnica svoj poraz vedno prikazuje kot konec Slovenije.
Da je bilo referendumsko vprašanje o arbitražnem sporazumu pretežko in da ga ljudstvo ni razumelo? Nehajte, vprašanje je bilo povsem enostavno in razumljivo: ali naj o slovensko-hrvaški meji odloči nekdo tretji, recimo arbitražno sodišče, ali pa naj se vsi skupaj še naprej drkamo o slovensko-hrvaški meji? To je bilo vse. Je to pretežko? In nerazumljivo? Če bi bilo referendumsko vprašanje pretežko in nerazumljivo, potem desnica ne bi tako divje agitirala proti arbitražnemu sporazumu. Še več, če bi bilo to vprašanje pretežko in nerazumljivo, potem ga desnica ne bi razglašala za pretežkega in nerazumljivega, tako rekoč elitističnega, kar je v populističnem lingu kakopak sinonim za vse, kar ni patriotsko. Na koncu se je izkazalo, da je dobra polovica Slovencev za to, da o slovensko-hrvaški meji odloči tretji, in da je slaba polovica Slovencev za to, da se o slovensko-hrvaški meji še naprej drkamo. In to je vse. Če bi bilo vprašanje pretežko ali nerazumljivo, potem bi ena ali druga stran gladko zmagala. Je to, kar se je zgodilo, znak slovenske »razklanosti«? Upam. Saj nočete spet imeti le ene stranke, le ene partije? Saj nočete spet živeti pod škornjem enopartijskega sistema, enoumja, »temne strani meseca« in takih reči? Saj nočete, da bi se začela ob gospodarstvu »kartelno« dogovarjati tudi politika? Je pa hecno to, kako se zdi desnici kulturna in politična razklanost Slovencev hujša in pomembnejša od tiste prave slovenske razklanosti - socialne, razredne. V času, ko vse več Slovencev socialno tone in na svoji lastni koži izkuša razredno razklanost Slovenije, je napihovanje kulturne razklanosti Slovencev - ali pa strašenje z njo - le demagogija in hudo ponarejanje zgodovine.

Prava vprašanja

A po drugi strani - zakaj pa ne? Sprejmimo igro. Delajmo se, kot da je bilo referendumsko vprašanje res pretežko in nerazumljivo. In kot da je bilo res preveč kompleksno in preveč strokovno. Toda to vse skupaj le še bolj zaplete. Če namreč pristanemo na to igro, se hitro znajdemo pred precej bolj zoprnim vprašanjem: ali je ljudstvo prejšnja referendumska vprašanja razumelo? So bila prejšnja referendumska vprašanja lahka, enostavna, razumljiva? So bila nekompleksna in nestrokovna? Je bilo referendumsko vprašanje o volilnem sistemu enostavno in razumljivo? Je bilo lahko in enostavno in razumljivo in nestrokovno referendumsko vprašanje o izgradnji tretjega bloka termoelektrarne v Trbovljah? Kaj pa referendumsko vprašanje o preoblikovanju slovenskih železnic? Je bilo nestrokovno in nekomplesno in razumljivo? Pa referendumsko vprašanje o vračanju vlaganj v telekomunikacijsko omrežje? Je bilo enostavno, lahko, razumljivo, nestrokovno? Kaj pa referendumska vprašanja o obratovalnem času trgovin, ustanovitvi občin in ustanovitvi pokrajin? Mar niso bila pretežka in nerazumljiva in preveč strokovna? Mar niso bila tako kompleksna in tako nerazumljiva in tako strokovna kot referendumsko vprašanje o RTV? Pa referendumsko vprašanje o izbrisanih? Mar ni bilo tako kompleksno kot referendumsko vprašanje o umetni odploditvi samskih žensk?
Ergo: če je bilo referendumsko vprašanje o arbitražnem sporazumu pretežko in nerazumljivo, potem so bila vsa prejšnja referendumska vprašanja kvantna fizika. Ali bolje rečeno: če je bilo referendumsko vprašanje o arbitražnem sporazumu pretežko in nerazumljivo, potem so bila vsa prejšnja referendumska vprašanja ilegalna. Kar pomeni, da bi bilo treba vse prejšnje referendume razveljaviti. Ali pa je treba preprosto priznati, da je desnica zamudila zgodovinsko priložnost, da si reče to, kar je nekoč - v času razvpite afere Iran-Contra - rekel ameriški predsednik Ronald Reagan: »Srce in moji najboljši nameni mi še vedno govorijo, da je to res, toda dejstva in dokazi mi pravijo, da to ni res.«
Tokrat je referendum enkrat za spremembo dobila levica. In ker že ravno vsi predejo o razklanosti: je kdo bolj razklan od slovenske levice? Referendumska zmaga bi bila lahko znak za odjugo - priložnost, da levica odpravi svojo razklanost. Da se torej poenoti. Ne, enotnost levice ne bi bila odveč, pa ne le zato, ker smo sredi hude krize, ampak predvsem zato, ker ta referendumska zmaga - pač kot vsak hit - kar kliče k nadaljevanju in k naslednjim korakom, ki bodo spremenili Slovenijo, tako da bomo končno dobili spremembo, v katero bi lahko verjeli. Rečeno naravnost: referendumska zmaga je priložnost, da levica ljudstvu zastavi prava referendumska vprašanja. Naj še enkrat poudarim: prava referendumska vprašanja! Vprašanja, ki jih bo ljudstvo zlahka razumelo. Vprašanja, na katera ljudstvo komaj čaka. Vprašanja, ki niso niti pretežka, niti nerazumljiva, niti strokovna. Daleč od tega. Do zdaj je referendumska vprašanja zastavljala pretežno desnica - čas je, da jih začne zastavljati levica.
Recimo:
»Ali ste za to, da se menedžerjem prepove in onemogoči, da bi bili plačani stokrat bolje kot delavci?«
Ali pa:
»Ali ste za to, da se sprejme zakon, po katerem plača menedžerjev ne bo več odvisna od dobička in napihnjenih vrednosti delnic, ampak od višine plače delavcev?«
Ali pa:
»Ali ste za to, da se menedžerjem ukine bajne odpravnine in obscene bonuse, ali pa se jih drastično obdavči, toda tako, da davka ne plača podjetje, ampak sam menedžer?«
Ali pa:
»Ali ste za to, da se bogate bogato obdavči?«
Ali pa:
»Ali ste za to, da se finančnih institucij (ki jih ponavadi vodijo špekulanti in hazarderji) in bank (ki jih vodijo preplačani menedžerji) ne rešuje več z davkoplačevalskim denarjem?«
Ali pa:
»Ali ste za to, da se ustanovi finančna policija, ki bo preverjala izvor premoženja?«
Ali pa:
»Ali ste za to, da se tajkune in vse, ki so do premoženja prišli po ilegalni poti, magari z davčnimi triki in kartelnimi dogovori, razlastnini?«
Ali pa:
»Ali ste za to, da se da socialni državi v Sloveniji prednost pred prostim trgom?«
Ali pa:
»Ali ste za sprejem zakona, ki bi prepovedal kakršnokoli privatno financiranje predvolilnih kampanj?«
Ali pa:
»Ali ste za sprejem zakona, ki bi županom onemogočal, da bi bili obenem tudi poslanci?«
To so prava referendumska vprašanja. In kot rečeno, gre za vprašanja, ki bi jih ljudstvo zlahka in takoj razumelo. Komaj čaka, da mu jih kdo zastavi, še zlasti na referendumu. Ljudstvo je tako rekoč rojeno, da razume ta vprašanja. In verjetno prav zato niso bila nikoli zastavljena, sploh pa ne na referendumih. Če bi bila ta referendumska vprašanja zastavljena, bi bilo slovenske razklanosti v hipu konec. Jasno, levica bi lahko navrgla tudi povsem razumljivo, enostavno in nestrokovno referendumsko vprašanje:
»Ali naj ukinemo slovensko vojsko?«
Zdaj ko smo napad na Savudrijo odpovedali, vojske očitno ne potrebujemo več.