TV prodaja / Kako je nogomet rešil politike

Trenutna vlada ima res krompir. Za dvig splošnega in do neke mere morda celo zdravju neškodljivega domoljubja ji ni treba pljuvati po etničnih manjšinah ali hujskati množic. Vse, kar mora storiti, je, da pred TV-kamerami zlošči nekaj kopačk, in že se slovenstvo druži in solzi ob plapolanju zastav in zvokih harmonike ter občasno še kakšne vuvuzele. Čeprav se je svetovno prvenstvo v nogometu za naše fante končalo že v sredo, je preostanek tedna minil v znamenju solz in izražanja ponosa, da smo lahko državljani tega podalpskega raja.
Četrtkova proslava ob dnevu državnosti, ki smo jo lahko spremljali na nacionalki, je bila tako tolažilna nagrada za šok, ki smo ga doživeli dan poprej. Kdo bi si mislil, da se bomo lahko že dan po zadnji ogleda vredni tekmi svetovnega prvenstva iz srca nasmejali, in to ob pogledu na otroka, ki ima v Sloveniji menda največ talenta. Dobili smo namreč odgovor na to, kaj storiti s talenti iz Popovih resničnostnih šovov: če zmagovalci v Veliki Britaniji za nagrado nastopajo za kraljico, naši talenti nastopajo na državni proslavi. Idealno. Tisto majhno cvileče bitje je tako na podlago pesmi iz Top Guna prepevalo himno slovenskih oboroženih sil in vse tisto teženje plešastega Branka iz žirije na šovu talentov se nam je morda prvič doslej zazdelo smiselno.
Na sploh je bil že skrajni čas, da si končno ogledamo resnično čudaško parodijo tega, kar običajno gledamo na proslavah. A različica državne proslave, kot sta si jo zamislila Jurij Zrnec in kompanija, je bila nenavadno gledljiva. Četudi so bili vmes oglasi, v katerih je nastopal Dejan Zavec, ki je končno priznal, da ima fetiš na oglase, in čeprav so na proslavi recitirali Narodnozabavni rock, medtem ko so v ozadju po ekranu plavali lignji in se je pretakala žlindra. Včasih pač dodatno gojenje domoljubja ni potrebno, čeprav se je morda ob zadnji točki, ko so se na odru bleščale delavske uniforme ter plapolale slovenske in rdeče zastave, komu utrnila solza.
No, med umetniško točko, “ki je nihče ne bo razumel”, se je solza komu morda utrnila tudi zaradi smeha. Predvsem zato, ker je bilo čofotanje Petra Mankoča v napihljivem bazenčku in oponašanje galebov Barbare Cerar hkrati tako bizarno, pa vendar tako slovenski državni proslavi primerno, da kmalu nismo več vedeli, ali gre za parodijo, ali se je v proslavo dejansko vmešal sam Matjaž Berger in postregel s svojo tipično futuristično točko.
Pravi časovni paradoks pa se nam je pripetil tudi v ponedeljek, ko je Odmeve po letih odsotnosti z nacionalke prvič vodil s Kanala A pribegli Uroš Slak. Čeprav je Odmeve nekoč že vodil, so bili ponedeljkovi bolj podobni Trenjem: govorili so o tem, ali je grafit na kavarni Open za predsednico zunajparlamentarne stranke Ljudmilo Novak enako pomemben kot grafit na kakšni cerkvi. Zraven je svoje paranoidne misli o napadalnih psih prispeval še dežurni borec proti družinskemu zakoniku Aleš Primc, nepobrit in s po-dočnjaki, morda celo nekoliko porejen. Da, strah nas je, s kakšno oddajo nas bosta Slak in Bojan Traven, ki je prav tako prestopil na Kolodvorsko, jeseni pričakala na nacionalki.