film / Pisatelj v senci

za

Shutter Island.

Romanu Polanskemu res ne moremo očitati, da snema premalo osebne filme. Njegovi filmi - od Gnusa do Kitajske četrti, od Slepe ulice do Podnajemnika, od Macbetha do Devetih vrat, od Rosemaryjinega otroka do Besnila - so avtobiografske psihodrame človeka, ki je preživel nacistični holokavst, pokol svoje žene, zvezdnice Sharon Tate, in svoje ilegalne seksualne impulze - in na koncu obtičal v Švici, v hišnem priporu, v strahu, da ga bodo švicarske oblasti izročile Ameriki.

Tudi Pisatelj v senci, posnet po bestselerju Roberta Harrisa, znanega po romanih o alternativni zgodovini (npr. Fatherland), je avtobiografski, oh, pompozno avtobiografski, tako avtobiografski, da je videti kot zagovor pred sodiščem in javnostjo. Polanski se namreč sprašuje: kaj je spolni delikt izpred mnogih let v primerjavi z vojnimi zločini? Ali bolje rečeno: kaj je moj spolni delikt v primerjavi z iraško vojno? Razlika je očitna: Amerika zahteva izročitev Polanskega, ki je pred mnogimi leti »spal« z mladoletnico, nihče pa ne zahteva izročitve politikov, predsednikov in premierov, ki so z lažmi, prevarami in fabrikacijami zanetili iraško vojno. Ewan McGregor je »pisatelj v senci«, brezimni, ne ravno uspešni britanski pisatelj, alias »Ghost«, ki se preživlja s pisanjem avtobiografij - ne svojih. Potem pa ga najame petični ameriški založnik, ki hoče, da napiše avtobiografijo Adama Langa (Pierce Brosnan), nekdanjega britanskega premiera. Problem ni v tem, da Lang živi v Ameriki, v založnikovi razkošni poletni rezidenci na otoku Martha's Vineyard (posnetem v berlinskem studiu in na nemški obali), niti v tem, da je zmodeliran po nekdanjem britanskem premieru Tonyju Blairu, ampak v tem, da Haag - Mednarodno kazensko sodišče - od Amerike zahteva njegovo izročitev in da nekdanji britanski zunanji minister to izročitev podpira: Lang je namreč britanske državljane, osumljene terorizma, predajal ameriški obveščevalni službi in torturi, obenem pa je - zaradi fabriciranja razlogov za invazijo na Irak - odgovoren tudi za vojne zločine. Lang ima dvojno srečo: prvič, Amerika svojih lakajev - še zlasti tistih, ki so sodelovali pri invaziji na Irak - ne izroča haaškemu sodišču, in drugič, pisatelj nima pojma o politiki, zato Lang računa, da ne bo povezal vseh točk, toda pisatelj, ki ve, da je prejšnji ghost writer skrivnostno utonil, ima vse razloge, da v tej hladni, modernistični, mračni, opresivni, prenapeti hiši paranoje, polni oseb z dolgim repom (Langova žena, Langova asistentka, založnik, »duh« prejšnjega ghost writerja), vidi svoj Shutter Island. Pisatelj v senci, ki ne skriva, da britansko zunanjo politiko vodi Amerika, da so biografije politikov popolne fabrikacije in da je mesijanski kompleks politikov le bližnjica do vojnih zločinov (in ki ga je Polanski posnel pred aretacijo v Švici, a ga potem menda montiral v hišnem priporu), politiko odpelje tja, kamor sodi: na samotni otok.