Novinarska budnica

Časopisna hiša Večer se je v zadnjih tednih najverjetneje znašla v enem najbolj negotovih, če ne celo najbolj negotovem obdobju svoje večdesetletne zgodovine. Če je v daljni preteklosti za seboj pustila zamenjavo sistemov in s tem tudi zamenjavo poslanstva časopisa, v novejši zgodovini pa nenadne menjave urednikov in bunker člankov, ki niso bili objavljeni, ker naj bi bili preveč moteči za prejšnjo vlado, se je zdaj nanjo zgrnila še skrajno nenavadna lastniška menjava.
Časopisna hiša Večer lastnikov tokrat seveda ne menja prvič. Prav tako ni prvič, da bi se za lastništvo v njej potegovala podjetja, ki nimajo nikakršnih izkušenj z mediji in pogosto še sama ne vedo, kaj natančno naj bi počela z njimi. A Večerova zgodba je še kako pomenljiva, saj ponuja vpogled v dejanja, ki so pripeljala do neznosne situacije, v kateri so se, potem ko leta v resnici nikomur ni bilo mar zanje, ne medijskim lastnikom ne državi, pogosto pa tudi ne samim novinarjem, znašle slovenske medijske hiše, ki javnosti zagotavljajo prave, resne novice. Ne torej novic o razkritih intimnih delih samooklicanega štajerskega slavčka, ki polnijo rumene medije, temveč tiste novice o dogajanju v politiki, gospodarstvu in drugih področjih življenja, ki jih praviloma spremljajo poglobljene analize.

Zadnja večerja?

Kakšen lastniški cirkus se trenutno dogaja v Večeru? Večinska lastnica Večera je trenutno še vedno časopisna hiša Delo, ki je zadnje leto obvladovala skoraj 80-odstotni delež tega dnevnika, ki ni izjemnega pomena le za štajersko regijo, kjer izhaja, temveč sodi tudi med naše najpomembnejše nacionalne medije. A tisti, ki odloča o usodi Večera, je dejansko Pivovarna Laško, ki je skoraj absolutna lastnica družbe Delo. Ta je do tako visokega lastniškega deleža v Večeru prišla leta 2008. Takrat je bila že lastnica 20 odstotkov delnic, nato pa se je odločila kupiti še dodatni, skoraj 60-odstotni lastniški delež. V skladu z medijsko zakonodajo je morala za mnenje o tem nakupu vprašati urad za varstvo konkurence, ta pa je lansko jesen odločil, da je posel sporen, saj bi tolikšna koncentracija enega podjetja omejevala tržno konkurenco v založništvu, pa tudi na področju dnevnih časopisov in trženja oglasnega prostora. Pivovarna Laško je sklenila zaplet rešiti z odprodajo Večera. In pred nekaj tedni je javnosti sporočila, da je našla kupca. Svoj celotni, 80-odstotni lastniški delež je sklenila prodati murskosoboškemu podjetju 3Lan. Gre za javnosti povsem neznano podjetje, ki se ukvarja z računalništvom. 3Lan zdaj čaka na zeleno luč regulatornih organov, tako da postopek prodaje formalno še ni končan.
Prodaja je v medijski srenji naletela na obilo ogorčenja, najbolj osupli nad njo pa so bili, razumljivo, sami večerovci. Vprašanje je le, ali je bilo ravnanje Pivovarne Laško, čeprav je sporno, res tako presenetljivo. V zadnjih letih se je že neštetokrat izkazala kot slab medijski lastnik, ki mu ni toliko mar za založništvo kot za vpliv na medijske vsebine in občasne skupne posle z državo, pri čemer so svoje medije (iz družb Delo in Večer) za nekaj časa celo odstopili v upravljanje Janševi vladi. Predstave laščanov o ravnanju z medijskimi podjetji, ki kažejo na popolno nerazumevanje njihovega poslanstva, je v svoji diplomski nalogi nazorno opisala tudi soproga nekdanjega prvega pivovarja Boška Šrota Anica Šrot Aužner. Zapisala je, da pri vstopu pivovarne v lastniško strukturo Dela ni nepomemben tudi »vpliv, ki ga ima časopisna hiša na oblikovanje javnega mnenja in s tem na politiko«. Zdaj Pivovarna Laško časopis z dolgoletno tradicijo in 140 zaposlenimi prodaja podjetju, ki nima izkušenj z mediji in ima vsega skupaj le štiri zaposlene. In to se ji ne zdi problematično. Prav tako se ji ne zdi problematično, da naj bi 3Lan za Večer odštel 9,3 milijona evrov, čeprav so njegovi lanski skupni prihodki znašali »le« malce nad 700.000 evri. Podatki kar kličejo po vprašanju, kje bo 3Lan dobil sredstva za milijonski nakup, saj mu banke ob obstoječih poslovnih rezultatih tolikšnega kredita najverjetneje ne bi odobrile. In ker odgovorov ni, postajajo vse glasnejša ugibanja o tem, da za podjetjem 3Lan najverjetneje stoji neko drugo, večje podjetje, čeprav 3Lanov lastnik in direktor Denis Čeh to seveda odločno zanika.
A kdo bi se lahko skrival za podjetjem 3Lan in zakaj? V zvezi s tem trenutno krožijo številne teorije, najverjetnejši pa sta dve. Po prvi teoriji naj s pomočjo podjetja 3Lan Večer pravzaprav kupovala konkurenčna časopisna hiša Dnevnik. Ta bi imela ob nakupu Večera sicer podobne težave, kot so jih imeli doslej pivovarji, saj bi združitev Dnevnika in Večera pod istim lastnikom lahko hitro predstavljala preveliko tržno koncentracijo in bi se morali enemu časniku sčasoma odpovedati. A trenutno je v pripravi nov zakon o medijih, v katerem se med drugim obetajo tudi nove določbe o koncentraciji kapitala, in sicer takšne, da sočasno lastništvo teh dveh dnevnih časopisov poslej ne bi bilo več sporno. Zakon naj bi bil sprejet jeseni, zato bi moral Dnevnik samo počakati na uveljavitev novih predpisov. Pri tem naj bi mu na pomoč priskočil 3Lan, s tem pa naj bi se zavarovali tudi pred drugimi morebitnimi zainteresiranimi kupci in njihovimi ponudbami.
Če ta teorija drži, se zastavlja vprašanje, zakaj na nove določbe zakona o medijih ne počaka kar dosedanja lastnica Večera, Pivovarna Laško, saj bi s tem lahko ohranila vpliv tako nad Večerom kot na Delom. A glede na finančne težave, v katere je pivovarna zabredla zaradi izčrpavanja, ki so si ga privoščili njeni »tajkunski« lastniki, in glede na to, da je bankam upnicam trenutno dolžna okoli 450 milijonov evrov, takšna odločitev ni ravno verjetna. Navsezadnje je Pivovarna Laško nedavno napovedala tudi odprodajo Dela. Uradno naj bi svojo drugo časopisno hišo, ki med drugim izdaja naš najbolj brani plačljivi resni časopis Delo in sploh najbolj brane Slovenske novice, prodajali zato, ker se vračajo k svoji osnovi dejavnosti, proizvodnji pijač. Neuradno pa gre seveda za to, da morajo na hitro zbrati in povrniti čim več denarja.
Prav zato se zdi zanimiva in tudi povsem verjetna teorija, da naj bi za novim lastnikom Večera, podjetjem 3Lan, pravzaprav stala kar sama Pivovarna Laško. Namišljenega kupca Večera naj bi v javnost izstrelili zato, ker naj bi želeli tako s prodajo Večera kot s prodajo Dela iztržiti čim več. Realna vrednost obeh časopisnih hiš je seveda nižja od tiste, ki bi jo laščani radi videli na svojih transakcijskih računih, zato naj bi bil načrt takšen: realna vrednost Dela naj bi znašala med 20 in 30 milijoni evrov, realna vrednost Večera pa med pet in šest milijonov evrov, a če bi Večer prodali po bistveno višji ceni od realne, denimo po enkrat višji, bi bila tudi prodajna cena Dela lahko znatno višja. Ta pa je zanje izrednega pomena.
Razlogov za to je več. Prvi je ta, da so laščani ob nakupu Večera zanj odšteli okoli 20 milijonov evrov, kar pomeni, da bi imeli z njegovo prodajo v vsakem primeru veliko, vsaj polovično izgubo. Da nakup ne bi bil videti tako zelo katastrofalen, morajo vsaj Delo prodati po čim višji ceni. Drugi razlog, zakaj so laščani tako zainteresirani za čim boljše izpeljan posel z Delom, pa je dejstvo, da se s prodajo Dela že zelo mudi, saj se septembra izteče rok za vračilo posojila pri avstrijski Hypo banki. In ker primernega kupca za Delo doslej menda še niso našli, naj bi si na trg sami postavili vsaj resnega kupca Večera, ki je bil pripravljen za ta časnik ponuditi tudi visoko ceno, kar 9,3 milijona evrov. S tem naj bi bilo za Večer »poskrbljeno«, laščani pa bi si zagotovili priložnost, da Delo prodajo v miru, razbremenjeno do Večera, in si obenem zagotovijo večjo pogajalsko moč za ta, pomembnejši posel. In ko bodo Delo prodali? Možno je, da bodo takrat ponovno premislili, ali se jim Večer res splača prodati ali pa je vseeno bolj smiselno, da v njem zadržijo vsaj manjši lastniški delež ter vpliv na »oblikovanje javnega mnenja in s tem na politiko«. Navsezadnje gre za najpomembnejši štajerski tiskani medij, pivovarji pa prihajajo iz tega dela države.

Propad ali odrešitev?

Ne glede na to, katera od teh teorij se bo na koncu izkazala za točno, je več kot očitno, da smo v primeru prodaje Večera, in kot kaže, tudi Dela, spet - kot v slovenskem medijskem prostoru že tolikokrat doslej - priča netransparentnim manevrom medijskih lastnikov. Netransparentni manevri lastnikov podjetij so sicer vedno problematični, a v medijskih podjetjih so še posebno nevarni. Medijska podjetja namreč niso navadna podjetja. Po eni strani so podobna vsem ostalim gospodarskim družbam, katerih temeljni namen je ustvarjanje dobička. Po drugi strani pa mediji s tem, ko javnost obveščajo o relevantnih temah in hkrati te teme tudi odkrivajo in razkrivajo, delujejo v javnem interesu, s tem pa so obenem tudi eden od pomembnih elementov demokratične družbe.
Kljub temu so se slovenski mediji zadnji dve desetletji vse bolj potapljali v kotel, kjer ne vre le od netransparentnih manevrov medijskih lastnikov, pač pa tudi od neuspešnega preprečevanja medijske koncentracije, neuspešnega razdržavljenja RTV Slovenija, neuspešnega preprečevanja medijske koncentracije, pa tudi neuspešnega zagotavljanja medijske in novinarske avtonomije, ki so jo nazadnje na lastni koži občutili novinarji Dnevnika, ki jim je uprava brez njihove vednosti odvzela pravico do obveznega soglasja k imenovanju odgovornega urednika. Kot da to ne bi bilo dovolj, razmere v medijski industriji tudi na globalni ravni niso rožnate. V tujini časopisi ugašajo kot po tekočem traku. V ZDA je v zadnjih štirih letih prenehalo izhajati enajst od 50 največjih mestnih časopisov, v Veliki Britaniji je samo v letu 2008 propadlo 60 časopisov. Britanska napoved za naslednja leta je skoraj katastrofična: ob nadaljevanju krize bi lahko do leta 2014 propadla polovica lokalnega in regionalnega tiska. A če zaradi finančnih špekulacij, političnih obračunov ali pa le zaradi nespretnega upravljanja propadajo resni tiskani mediji, je vprašanje, kdo bo v prihodnje sploh še informiral javnost. Resnici na ljubo mnogi elektronski mediji zgolj povzemajo izvirne vsebine tiskanih medijev.
Predstojnica oddelka za medijske študije na Fakulteti za humanistične vede v Kopru dr. Sandra Bašić Hrvatin je nedavno v Mladini opozorila, da se morajo novinarji pač zganiti in si sami izboriti svoje pravice, saj se delavke tekstilnih podjetij, ki so v nasprotju z njimi doslej pogosto glasno stavkale, da bi opozorile na težave v svoji panogi, ne morejo boriti še zanje. In zdaj smo, kot kaže, končno prišli do točke, ko so novinarji le stopili skupaj. Poziv, ki so ga nedavno na državo naslovili aktivi večine pomembnejših medijskih hiš v državi in ki smo ga podprli tudi novinarji Mladine, ne zahteva višjih plač, čeprav bi šle zahteve glede na razmere v novinarski panogi lahko tudi v to smer, temveč zahteva nekaj najosnovnejšega: normalizacijo razmer v medijski industriji, ki so trenutno »smrtno resne«. Gre zgolj za to, da bi lahko delali v profesionalnem okolju, neodvisnem od pritiskov politike, uprav in medijskih lastnikov. In da bi novinarskemu poklicu spet lahko povrnili mesto, ki mu v družbi pripada.
V zadnjih letih smo zabeležili številne politične posege v delovanje medijev, obenem pa slovenski politiki v 20 letih ni uspelo oblikovati in sprejeti kakšnega temeljnega političnega dokumenta, ki bi dolgoročno oblikoval natančno določeni tip medijske strukture in delovanja. Ali politika tega ni znala ali ni želela narediti, ker so ji neurejene razmere ustrezale, morda tudi zato, ker je tako, včasih skupaj z medijskimi lastniki, včasih pa tudi mimo njih, lažje uveljavila svoj vpliv, zdaj niti ni pomembno. Sta pa kulturna ministrica Majda Širca in premier Borut Pahor predstavnikom novinarskih aktivov v teh dneh zagotovila, da imajo njuno podporo. Podobno je dejal predsednik države Danilo Türk. V sprejemanju je nova medijska zakonodaja, ki naj bi novinarjem med drugim prinesla pravico, da je mogoče odgovornega urednika medija imenovati in razrešiti le ob njihovi 65-odstotni podpori. Šlo naj bi za evropski unikum, ki naj bi slovenskim novinarjem v njihovih lastnih medijskih hišah vsaj nekoliko povrnil njihov preslišani glas. A to je šele začetek.