audio / Punkovski duh in etiopska tradicija

Lani je enega zanimivejših koncertov na domačih prizoriščih zabeležila čislana nizozemska punk-rockovska zasedba The Ex. Takrat je na idiličnem letnem vrtu Gala hale z legendarnim etiopskim saksofonistom Getatchewom Mekurio uprizorila pravo praznovanje glasbe, kitarska sekcija Terrie ‘Ex’ Hessels in Andy Moor pa je kmalu zatem v formaciji s Kenom Vandermarkom in Paalom Nilssenom-Loveom sluhovode razgibavala tudi na eni od Defonij. Letos je The Ex že poskrbel za enega od vrhuncev Jazz festivala v Cerknem, minulo soboto pa smo zasedbo ob koncu njene aktualne turneje, ob boku etiopskega tria Ililta Band, imeli priložnost videti še v intimni mali dvorani Kina Šiške. Štirje koncerti, štiri različne izkušnje in potrditev, da zasedba z vselej svežimi premiki zelo uspešno upravičuje svojo priljubljenost.
The Ex presežek najprej išče v neobremenjenosti, kar je skozi prizmo njegove pozicije na neki način kontradiktorno, saj četverica že tri desetletja velja za enega najbolj glasbeno in ideološko angažiranih bendov. Ta kontradiktornost se kaže tudi v njegovi izraznosti. Kitarski dvojec Hessels-Moor se strunanja loteva skrajno avanturistično, prevratniško in redno uhaja v odprto, razgibano formo, na drugi strani pa bobnarka Katherina Bornefeld ter pevec in kitarist Arnold de Boer spretno vzdržujeta pop senzibilnost in zagotavljata, da glasba kljub kitarskim akrobacijam hitro obstane v ušesu.
V zadnjih letih je zasedbo, ki je vselej rada sodelovala z glasbeniki iz žanrsko najrazličnejših okolij, najbolj zaznamovalo odkrivanje etiopske glasbene zapuščine, svoj vrhunec pa je doseglo prav v navezi z Mekurio. Vplivi etiopskega jazza in funka so se s punk-rockovsko energičnostjo mešali tudi na sobotnem koncertu, kontrast med razgibanim ritmičnim gruvom in eksotičnimi harmonijami pa je ustvaril igrivo, intenzivno razpoloženje, ki se ga je hipoma nalezla tudi razigrana, maloštevilna, toda (glasbeno) osveščena publika. Navdušujejo predvsem lahkotnost, s katero zasedba krmari med mnogoterimi glasbenimi izročili, njena spontanost, uigranost, pa izjemna energičnost in za vrhunec še zabavnost. S tako očitno radostjo, kot se muziciranja loteva The Ex, je lahkotnost v njegovi igri najbrž kar samoumevna.
Podobno, kot je The Ex svojo rockovsko izkušnjo širil skozi etiopske vplive, je etiopsko izročilo (s tradicionalnimi inštrumenti) z zahodnjaškimi glasbenimi smernicami razgibaval trojec Ililta Band. Obeh zasedb vsaj v luči njunih estetik ne moremo postaviti na skupni imenovalec, toda dvojni koncert je kljub temu izpadel celovito. Tako se je spet potrdilo, da so žanrska ločevanja precej nesmiselna in da glasba svoje poslanstvo najprej odpira v odnosu, ki ga do nje gojijo glasbeniki in poslušalci.