Manipulator / BREZ PIETETE

Večina vojaških pokopališč je urejena in priča o pomenu, ki ga ljudje pripisujejo zgodovini in pieteti do padlih. Na grobovih italijanskih vojakov piše ob imenu in priimku ter činu padlega tudi »presente« - prisoten. Padli vojaki še vedno opravljajo svojo vojaško dolžnost. Celo mrtvi so »presente«, saj krepijo domoljubna čustva. A pred kratkim na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom ni bilo tako ...
Po njem se je sprehajal prašič. Prašič na vojaškem pokopališču! Da bo sramota še hujša, gre za pokopališče, kjer leži ogromno muslimanskih vojakov, ki so se v avstro-ogrski vojski na bližnjem Rombonu borili proti Italijanom.
Gre za vojake iz znamenitega polka BH4 (oziroma BHIR4), ki so ga povečini sestavljali možje iz okolice Mostarja. Leta 1881, nekaj let po avstrijski zasedbi Bosne in Hercegovine, so tudi tam uvedli splošno vojaško obveznost in ustanovili štiri polke: prvega z domicilom v Sarajevu, drugega v Banjaluki, tretjega v Tuzli in četrtega, kot zapisano, v Mostarju. Po aneksiji Bosne in Hercegovine so ustanovili še nekaj enot, med prvo svetovno vojno pa še štiri dodatne pehotne polke, osem lovskih bataljonov, enote gorskega topništva in delavske enote. Monarhija je med prvo svetovno vojno mobilizirala 17 odstotkov bosansko-hercegovskih moških, vsega skupaj skoraj 300.000 mož. Te enote so se borile na vseh frontah od Srbije, Rusije, Romunije, Francije - do naših krajev. Enote iz Bosne in Hercegovine so poleg tirolskih cesarskih strelcev, nekaj avstro-nemških ter hrvaških (dalmatinskih) polkov spadale v elito cesarske armade. Bošnjake so pošiljali na najtežje položaje. Neki avstrijski oficir, sicer Slovenec, je zapisal: »Svinjarija, kako se dela z reveži Bosanci. Vsak jih pošilja v najhujši ogenj.« Pisatelj Mato Blažević, ki se je boril skupaj z Bosanci, pa: »Zagrizenost, to je naša rasna odlika in slabost. Za nas je izid nekega boja vprašanje časti, ki nam še vedno veliko pomeni ... Nam je popolnoma vseeno, ali bo Avstrija dobila ta ali oni položaj in celo to krvavo vojno. Če v njej zmaga, ne bo ničesar, v kar bi upali in česar bi se veselili.« Bosanski vojaki so bili sicer znani po uporabi nožev in z železom okovanih kijev, buzdovanov, ki so med Italijani povzročali pravi preplah.
Le drugi polk (BH2) je za svoje junaštvo dobil 42 zlatih medalj in je bil najbolj odlikovana vojaška enota v avstro-ogrski vojski. Na soški fronti so se bosanski vojaki odlikovali pri obrambnih operacijah, veliko junaštvo pa so pokazali tudi pri »čudežu pri Kobaridu«, kjer so avstrijsko-nemške enote poskrbele, da so Italijani doživeli verjetno najbolj boleč poraz v svoji zgodovini.
Po četrtem polku se še danes imenuje neka ulica v avstrijskem Gradcu, na pokopališču v Logu pod Mangartom, kjer so pokopani njegovi padli pripadniki, pa se potika prašič. Najmanj, kar bi lahko storili, je, da bi okoli pokopališča postavili ograjo ...