Kdo ne sledi razvoju pravosodja?

Minister za pravosodje Aleš Zalar za letošnjo jesen napoveduje številne in pomembne spremembe na kazenskopravnem področju, pravzaprav napoveduje kar manjšo reformo pravosodja. Zakonske spremembe so namenjene posodobitvi pravosodnega sistema, da bodo polno zaživele, pa bo potreben čas. Kateri člen v pravosodni verigi policija-tožilstvo-odvetniki-sodišče se bo nanje najtežje prilagodil? In ali bodo, podobno kot se je zgodilo v preteklosti, v tem procesu spet najbolj spretni odvetniki, najmanj pa tožilci?
Seveda še zdaleč ni nepomembno, kako se na spremembe v pravosodju odziva sodišče, ki postavi standarde razumevanja novih procesnih in vsebinskih določil, a še pomembneje je, kako se na novonastale razmere prilagodita »napad in obramba«, torej tožilci in odvetniki. Izkušnje iz zadnjega desetletja, ko so se v pravosodju občasno zgodile številne spremembe predvsem pri procesnih pravilih v kazenskem pravu, kažejo, da so se na spremenjeno dinamiko najtežje prilagajali tožilci. Ali pa se nanje sploh niso. Kljub temu da se na tožilstvu to trudijo prikriti s posebnimi statističnimi prijemi, številke kažejo, da se večina najtežjih kazenskih zadev ustavi ravno na tožilstvu. Tam se sicer že drugo leto zapored hvalijo s skoraj 80-odstotno uspešnostjo pri zagovarjanju kazenskih zadev. A med njimi ni veliko primerov s področja pregona gospodarskega kriminala in korupcije. Kar se kaznivega dejanja korupcije tiče, so namreč lani zavrgli kar 79 odstotkov kazenskih ovadb, nerešenih jih je ostalo 68 odstotkov. Podatki za kazniva dejanja zlorabe in oškodovanja upnikov so le malenkost boljši.
Na posvetu (Stran)poti odzivanja na gospodarski kriminal, ki ga je pred časom pripravil Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, so bili udeleženci enotni, da je »Slovenija pogrnila na področju omejevanja gospodarskega kriminala«. Podobno kot na zadnjih Tožilskih dnevih pred tem pa je bilo jasno še eno sporočilo: za porazne rezultate pri pregonu gospodarskega kriminala je najodgovornejše tožilstvo, ki mu nikakor ne uspe usmerjati policije, kakor bi moralo. Hkrati tožilstvo ni samoiniciativno, ne zna postavljati prioritet in ni sposobno prepotrebne specializacije za posamezna področja gospodarske kriminalitete.
Zalarjeve napovedane spremembe naj bi poleg vsega jeseni prinesle tudi pogajanja o stopnji krivde in višini kazni v primeru, da oškodovanec krivdo prizna. Gre za veliko novost popolnoma v domeni tožilstva, ki se bo odločalo, kdaj in komu bo ponudilo pogajanja, in pogajanja tudi vodilo. Še dobro, da napovedana ukinitev sodne preiskave in njen prenos na tožilstvo za zdaj nista realna. Razlog pa je prav v strahu, da te spremembe ne bi bilo sposobno procesirati tožilstvo. Če bi vsaj formalno jo, pa sodišče verjetno ne bi zaupalo kakovosti izvedbe preiskave.

Veliko neravnotežje

Nasploh naj bi veljalo, da so kazenski sodniki in tožilci, ki se vse življenje ukvarjajo samo s kazenskim pravom, boljši v poznavanju tega segmenta prava kot pa odvetniki. A v velikih in zapletenih primerih se sodniki in tožilci ne srečujejo s povprečnim odvetnikom, pač pa z odvetniki specialisti, s kazenskimi odvetniki. Ti odvetniki so v iskanju argumentov prvi začeli brati tuje sodne odločbe, se začeli sklicevati na sodno prakso tujih sodišč, vključno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, in začeli pisati kreativne vloge. Sodišče je temu sledilo z zamudo, tožilstvo pa tudi, če sploh. To je v pogovoru za Mladino potrdil tudi upokojeni vrhovni tožilec Franc Mazi, ki se je na vrhovnem državnem tožilstvu ukvarjal predvsem z najtežjimi oblikami gospodarske kriminalitete: »Tožilstvo bi moralo vzpostaviti specializacije za posamezna področja gospodarskega kriminala, kot so davčne zatajitve, borzno poslovanje in zlorabe položaja in stalno dodatno izobraževati te tožilce. Tako pa v deficitu tega prihajamo v položaj, ko se na obravnavi na eni strani znajde obdolženec in njegov specialist zagovornik, na drugi strani pa tožilec, ki je po naključju prejel tisto zadevo, lahko celo le kratek čas pred obravnavo. Neravnotežje je tu veliko.«
»Sam bi postavil standard, da nekdo, ki ni izvrsten v poznavanju zakona o kazenskem postopku, sploh ne bi smel biti tožilec,« pravi Boštjan Penko, zdaj odvetnik, pred tem pa tožilec v skupini za pregon zahtevnejših oblik kriminala na vrhovnem tožilstvu, kazenski sodnik in direktor urada za preprečevanje korupcije. To znanje pride v poštev predvsem v težjih zadevah, zagotovo pa pri gospodarski kriminaliteti. Specializirani kazenski odvetniki, ki v teh zadevah stojijo nasproti tožilcem, pa ta standard dosegajo in presegajo. Penko pojasnjuje, da »veliko večino zadev, recimo okoli 90 odstotkov, tožilci obravnavajo rutinsko, profesionalno. Problemov tu ni. Ampak v tistih desetih odstotkih so glavne zadeve, ki nosijo neko težo in dajejo ali jemljejo kredibilnost institucijam«. V teh zadevah pa daje absolutno prednost obrambi, torej domnevnim storilcem kaznivih dejanj in njihovim zagovornikom. Ne samo, da niso enakovredni pri poznavanju procesnih pravil. Penko opozarja, da lahko nepoznavanje tako materije kot tudi postopka povzroči celo absolutne in bistvene kršitve kazenskega postopka. »Do tega pa velikokrat pride zato, ker pravosodni organi ne razumejo dovolj dobro vsebine, ki jo obravnavajo. Je ne poznajo, saj pod kazenskim pravom to materijo ureja množica drugih predpisov, ki jih povprečni tožilec in povprečni kazenski sodnik enostavno ne obvladata.« Obramba mora najti le način, kako nezadostno poznavanje materije uveljavljati skozi kršitve postopka in podobno. Velike težave odvetnik povzroči recimo že z mešanim ugovorom procesno-vsebinske narave.
Specializacija pri pravosodnih organih je po njegovem mnenju še zelo v povojih. Premalo je tudi povezovanja različnih strok in organov, ki bi si skupaj prizadevali za uspešni pregon gospodarske kriminalitete. Na strani obrambe namreč za povezovanje različnih strokovnjakov in uporabo teh strokovnjakov ni nobenih ovir. Tudi ne s financiranjem tovrstne pomoči. »Ljudje, ki jih zagovarjam, tudi nimajo težav s financiranjem potrebnih strokovnjakov za posamezno področje, saj jim je to v interesu. V končni fazi gre namreč za vprašanje motiva. Državi očitno ni v interesu, da bi to počela, kot to lahko počnemo v zasebnem sektorju.«

Potuha v kazenskem postopku

Da gre za problem, ki se kaže že dalj časa, opozarja Blaž Kovačič, odvetnik iz odvetniške družbe Čeferin, prej asistent na ljubljanski Pravni fakulteti: »Zadnje čase se stanje v tožilstvu sicer izboljšuje, ampak imajo še vedno vsaj nekaj let zaostanka. Poleg tega od tam najboljši kadri odhajajo. Plača je nižja kot v zasebnem sektorju, pa tudi dela imajo veliko. Po mojih informacijah so razlog še slabi medčloveški odnosi, v zadnjih letih pa se čuti tudi vpliv politike.« Med razlogi za takšno stanje Kovačič izpostavlja kar sama kazenskoprocesna pravila, ki jih pri nas ureja zakon o kazenskem postopku: »Pri nas imamo v resnici še kar značilni inkvizitorni postopek, v katerem ima glavno vlogo sodišče. Če zelo poenostavim, tožilci predstavijo obtožbo, potem pa bolj ali manj nič ne delajo.«
Tožilec skratka ve, da mu ni treba dati vsega od sebe in da bo moralo sodišče samo razčistiti dvome za končno odločitev v določeni zadevi. Kazenska zakonodaja namreč od sodišča zahteva, da išče materialno resnico, da išče dokaze. Namesto da bi razsojalo med argumenti obrambe in argumenti tožilstva, kot je to v anglosaških pravnih sistemih in nekaterih mešanih. Sodniki so postavljeni v vlogo nekakšnega vrhovnega preiskovalca. In to kljub temu, da sta za to delo zadolžena kar dva državna organa, policija in tožilstvo. »Posledično sodišča še vedno razveljavljajo sodbe, ker ni bilo po resnici in celovito ugotovljeno dejansko stanje. Zakon daje težišče dela sodišču, ne pa tožilcu, ki bi moral biti tisti, ki dokazuje tezo svoje obtožbe. Če bi bilo breme dokazovanja na tožilstvu, te 'potuhe' ne bi bilo več,« pojasnjuje Kovačič, ki še opozarja, da se morajo odvetniki dokazovati iz dneva v dan, ker odgovarjajo vsaj svojemu klientu. Ko tožilec izgubi posamezni primer, pa sankcij ni.

Vsi lepo zadovoljni

»Veste, kaj najprej pomislijo sodniki, ko dobijo zahtevo za preiskavo v primeru zapletenega gospodarskega kriminala? Najprej pogledajo, ali obstajajo formalne ali procesne pomanjkljivosti take ali drugačne narave, da se je čim prej znebijo,« pravi Penko. Da ti primeri niso redki, kažejo že tožilske statistike. V zapletenih zadevah, predvsem s področja gospodarskega kriminala, ki zahteva veliko specifičnega znanja, je sicer veliko možnosti za nepazljivost ali napake organov pregona. »Potem so vsi lepo zadovoljni, da primer ne pride v fazo sojenja, ker takšni primeri izjemno obremenjujejo tako sodnike kot tožilce. Iz lastne prakse lahko povem, da tako sicer ni povsod, marsikje pa.«
Doslej nobena politika ni pokazala resnične volje za pregon gospodarskega kriminala, ki bi se materializirala v močni tožilski skupini, opremljeni s potrebnimi eksperti, ki bi dejansko lahko učinkovito preganjala vse, ne glede na to, ali so njihovi ali od drugih. V času Janševe vlade in pravosodnega ministra Lovra Šturma je generalna državna tožilka Barbara Brezigar ves čas poudarjala, da ima vso potrebno podporo vlade in resornega ministra za pregon gospodarskega kriminala. Neuspehi na tem področju pa so bili vse večji, statistike vse slabše. Kljub temu pa se je od nastopa Pahorjeve vlade vsem predlogom za spremembe na tožilstvu, tudi usmerjenim v učinkovitejši pregon gospodarskega kriminala, najbolj odločno upiralo prav tožilstvo samo. Barbara Brezigar pa je vsako leto, tudi letos, v poročilu o delu tožilcev za preteklo leto, delo označila za uspešno.
Vse to pa je voda na mlin za odvetnike in njihove stranke, domnevne storilce gospodarskega kriminala. Penko soglaša, da so razmere za delo kazenskih odvetnikov ugodne, »ampak v končni fazi je to za našo družbo skrajno slabo. Ker če ne znamo tega sankcionirati, si ne zaslužimo, da smo država. Poglejte samo celo zgodbo o privatizaciji, kako se je končala, pa je bilo vsaj dve tretjini tega lastninjenja problematičnega tudi s stališča kazenskega prava. Da številnih stečajev in prisilnih poravnav sploh ne omenjam«.