Profil / Vuk Ćosić

No land's man je njegov osebni moto že od takrat, ko je leta 1991 k nam kot disident pribežal pred crescendom miloševičevskega brezumja. In prav nobeno naključje ni, da mi je dve uri pred tem intervjujem neki z vsemi žavbami namazani žepni tajkun srbskega rodu samo na četrt v šali hrknil: »Vuk Ćosić? Bah, zaradi takih, kot je on, smo izgubili Kosovo! Ne razumem - to so ljudje, ki bežijo pred svojo identiteto.« Ob tej anekdoti se je potem Vuk z mano prav od srca nakrohotal. Njegova kompleksna identiteta spletnega umetnika, političnega marketingarja, new-tech guruja in, če je že ravno treba, tudi malo bullshit artista je mnogo preveč trdna in zdrava, da bi jo zapisal tragičnim debilizmom nacionalizma. Vuk Ćosić se skupaj z divjim svetom informacijske tehnologije spreminja eksponentno, a obenem vsa ta leta ostaja no land's man - postgeografski človek in spletni pionir, ki pravi, da je na svojo generacijo umetnikov ponosen, ker ni razmišljala, kako bi digitalizirala akvarele in haikuje, temveč je raje iskala neke povsem svoje načine izražanja.

Kot nekoga, ki jezdi na čelu internetnih hord, te vprašam: koliko daš še tisku? Koliko let nam še napoveš, preden crknemo?

Oh no, pa saj tisk ne bo kar tako crknil. Del bo preživel, tako kot je preživel koncept ekslibrisa ali, vsaj ponekod, kak sindikat jamskih slikarjev.