DVD / Božji bojevnik
Nicolas Winding Refn Mads Mikkelsen, Maarten Stevenson, Gordon Brown
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 39, 30. 9. 2010

Božji bojevnik popisuje epsko odisejado korpulentnih ekstremistov, ki odpotujejo v »srce teme«, kjer se jim zmeša, le da tu »srce teme« ni Vietnam ali Kongo, ampak Sveta dežela, Jeruzalem v času križarskih pohodov. In ti intenzivni, fanatični, smrtno resni, ledeni ekstremisti, pod katerimi hreščijo in pokajo lobanje, ti vikinško-highlandersko-conansko-barbarski vojščaki, kralji srednjeveškega testosterona, se prelevijo v zadnji krik tedanje mode - v križarje, znanilce »civilizacije« in evropskih »čudežev«. Toda to, da imajo v očeh križ in da je njihov največji zvezdnik enooki, nemi, tetovirani, nepremagljivi, brezimni »gladiator« (Mads Mikkelsen), jih ne odreši pekla pogube: Sveto deželo namreč zgrešijo. Ali bolje rečeno, nimajo sreče z geografijo: namesto v Sveto deželo padejo v mračni, sivi, svinčeni, megleni, brutalni, opustošeni svet, ki izgleda kot halucinacija, kot scenografski preostanek postapokaliptične zmrzali. Posttravmatični stres, ki vojaka običajno muči po koncu vojne, doživijo že pred vojno - v slepi ulici, skozi katero jih vodi pogan, ki vidi le na eno oko. Metafizični gnus, ki ga občutijo, ne pride s teritorijem, ampak s človekom, ki se izgubi na tem teritoriju, popolni abstrakciji avtodestruktivnega nelagodja, ki visi nad sodobno Evropo.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 39, 30. 9. 2010

Božji bojevnik popisuje epsko odisejado korpulentnih ekstremistov, ki odpotujejo v »srce teme«, kjer se jim zmeša, le da tu »srce teme« ni Vietnam ali Kongo, ampak Sveta dežela, Jeruzalem v času križarskih pohodov. In ti intenzivni, fanatični, smrtno resni, ledeni ekstremisti, pod katerimi hreščijo in pokajo lobanje, ti vikinško-highlandersko-conansko-barbarski vojščaki, kralji srednjeveškega testosterona, se prelevijo v zadnji krik tedanje mode - v križarje, znanilce »civilizacije« in evropskih »čudežev«. Toda to, da imajo v očeh križ in da je njihov največji zvezdnik enooki, nemi, tetovirani, nepremagljivi, brezimni »gladiator« (Mads Mikkelsen), jih ne odreši pekla pogube: Sveto deželo namreč zgrešijo. Ali bolje rečeno, nimajo sreče z geografijo: namesto v Sveto deželo padejo v mračni, sivi, svinčeni, megleni, brutalni, opustošeni svet, ki izgleda kot halucinacija, kot scenografski preostanek postapokaliptične zmrzali. Posttravmatični stres, ki vojaka običajno muči po koncu vojne, doživijo že pred vojno - v slepi ulici, skozi katero jih vodi pogan, ki vidi le na eno oko. Metafizični gnus, ki ga občutijo, ne pride s teritorijem, ampak s človekom, ki se izgubi na tem teritoriju, popolni abstrakciji avtodestruktivnega nelagodja, ki visi nad sodobno Evropo.