audio / Obuti Lipicanec in Kralj Palka ...

Minuli ponedeljek se je pod budnim očesom gasilcev v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma začela že četrta ponovitev SIFF-a, ki smo ga še lani poznali kot mednarodni festival flamenka, tokrat pa je poimenovan Slovenski ognjeni festival. Gre za festival, s katerim njegov idejni vodja, kitarist in skladatelj Anže Palka, zaradi pravljičnega kontek-sta zdaj preimenovan v Angela Palko, slovenskemu občinstvu predstavlja svoj pogled na flamenko, to prepoznavno špansko oziroma andaluzijsko zlitje petja, plesa in glasbe, čeprav se ne osredotoča več le nanj, kar nakazuje tudi sprememba imena festivala.
Se sprašujete, kaj imajo skupnega gasilci in flamenko? Najbrž ne prav veliko, ponuja pa nenavadna kombinacija lep vpogled v morda bizaren, bodisi prikrit ali pa povsem očiten humor organizatorjev in je del širše zasnove štiridnevnega festivala. Prav tu pa morda tiči eden od razlogov, da festival še vedno išče svojo ciljno publiko. Že strogo glasbeni del namreč nagovarja tako ljubitelje flamenka kot klasične in popularne glasbe, če sem prištejemo še kičasto spektakelsko podobo, samoironijo in šaljivost, ki so vsaj v klasičnem kanonu prej tabu kot norma, pa je razpršen profil (presenečene) publike pravzaprav le logična posledica. Pa nič zato. Čas je že bil, da nekdo podreza v predsodke potrošnikov kulture in nas opomni na našo vse prevečkrat iracionalno ukalupljenost. Prepad med pripadniki popularne in klasične, akademske glasbe sicer poskušajo premoščati številni zvezdniški glasbeniki, toda če gre v teh odvodih navadno za precej neuspele, vsebinsko prazne poizkuse, je Palka tokrat potrdil, da si struji ne žugata z nasprotnih bregov. Bržkone pa mu je bil tu v pomoč prav flamenko, ki v svojem izročilu neformalno združuje številne vplive.
Repertoar, ki ga je Palka ob spremljavi svoje razširjene simfonične zasedbe The Double Orchestra predstavil v uvodu letošnjega SIFF-a, je zaobjel predvsem njegove starejše, priložnostno predrugačene kompozicije, (pavšalno) razdeljene v dve kategoriji. Tisto jasnejšo z nezgrešljivim flamenko navdihom, ko se je orkestru z mojstrskim prebiranjem strun pridružil avtor sam, in tisto, v kateri je Palka prostor povsem prepustil štiriindvajsetčlanskemu orkestru. V igrivih orkestracijah je uho sled za španskim izvorom iskalo predvsem v melodičnih nastavkih, tam, kjer se je zasedbi pridružil Palka, pa je na površje vzniknil flamenkov širok razpoloženjski potencial, razpet med intimno impresijo in praznično ekspresijo. Dinamiko so koncertu s svojim poslovenjenim flamenkom dvigovali še članice vokalne zasedba Katice in Vlado Kreslin, v pravljično izkušnjo pa je vse skupaj povezoval ne prav skriti gost Jurij Zrnec. Zakaj se je v vlogi naratorja pojavil prav on, najbrž ni treba ugibati, saj kljub njegovi dramski izkušnji v njem še vedno najprej vidimo plapolajočo Jolando. Resno neresno-resnemu dogodku so piko na i že uvodoma pritisnile še prikupne prednajstniške plesalke, ki so se ob spremljavi ne bistveno starejših kitaristov in potrkovalcev zavrtele v čisto pravih flamenko obratih.