Ali smo še socialna država?

Skoraj vsak tretji prebivalec Slovenije prejema takšno ali drugačno pomoč države. Nekateri le subvencije, drugi znižana plačila, pomemben del pa denarne prejemke. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da smo izjemno socialno naravnana država. Vendar stvarnost ni tako preprosta. Socialna politika je vse manj socialna in vse bolj podrejena ekonomiji. Od države blaginje postopoma prehajamo v družbo blaginje. Gre za na videz majhno, a v resnici pomembno spremembo.
Če je v državi blaginje odgovorna za premagovanje tveganj država, je v družbi blaginje odgovoren predvsem posameznik. Država od posameznika pričakuje, da ne bo leta živel na njen račun, pač pa da bo poprijel za delo in se tako poskušal lastnoročno izkopati s socialnega dna. Če mu kljub trudu res ne bo šlo, pa mu bo priskočila na pomoč. Prehod iz enega v drug koncept ni samo slovenski, ampak vseevropski trend. Država blaginje naj bi se še posebej s sedanjo ekonomsko krizo izkazala za premalo učinkovito in vzdržno. Povedano naravnost: države ocenjujejo, da je sedanji sistem socialnega varstva za javne finance predrag. Zlasti zdaj, ko smo v Sloveniji prestopili mejo sto tisoč brezposelnih, kar še dodatno povečuje javnofinančno breme. »Države se za večjo preglednost in ciljanost socialnih transferjev odločajo v obdobju racionalizacije in javnofinančnih problemov, kajti tako lažje nadzorujejo, zvišujejo in omejujejo višino socialnih transferjev,« pravi Nace Kovač, predsednik Socialne zbornice Slovenije.
Da se socialna politika vse bolj podreja ekonomiji, nazorno kažeta zakona o socialnovarstvenih prejemkih in o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki sta bila sprejeta julija letos, uporabljati pa se začneta sredi prihodnjega leta. Končni cilj vseh sprememb naj bi bil racionalnejši, pravičnejši, preglednejši in za delovno aktivne prejemnike stimulativnejši sistem socialnih transferjev. Z uvajanjem enotnih meril se želi preprečiti kopičenje socialnih transferjev in njihove zlorabe. Edino pravilno, bi lahko rekli! Vsi smo siti zgodb o ljudeh, ki živijo v razkošnih vilah in se vozijo z luksuznimi avtomobili, hkrati pa so deležni znižanega plačila vrtca in drugih socialnih pomoči. Težava je samo v tem, da na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kjer so oba nova zakona pripravili, podatkov o obsegu in vsebini zlorab nimajo.

Lov na zlorabe

»Iz prakse vemo, da se zlorabe dogajajo, vendar o tem nimamo statistike,« priznavajo v direktoratu za socialne zadeve. Minister Ivan Svetlik pravi, da »od 18 do 20 odstotkov javnih sredstev trošimo na neprimeren način«, vendar te številke navaja bolj na pamet. »Dejansko ni nobenih konkretnih podatkov o tem, koliko je zlorab, v zvezi s čim se pojavljajo in kako se odkrivajo,« opozarja Romana Zidar, raziskovalka na Fakulteti za socialno delo. »Zagotovo drži, da v vsakem sistemu prihaja do zlorab, vendar je tudi res, da ko govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva, takšni ukrepi negativno vplivajo na odločitev mnogih, ali sploh uveljavljati socialnovarstvene pravice, četudi bi bili do njih upravičeni.« Preprečevanje zlorab ne more biti eden od razlogov, zaradi katerega bi se uvedle korenite spremembe sistema. Če zlorabe so, naj se preprečijo z boljšim nadzorom in strožjimi sankcijami, ne pa tako, da so prizadeti tudi tisti, ki sistema ne zlorabljajo. »Zlorabe so izgovor za redukcijo osnovnih socialnih pravic, ta pa je izgovor za podrejanje koncepta socialne države neoliberalni ekonomiji,« je prepričan dr. Srečo Dragoš, predavatelj na Fakulteti za socialno delo in član strokovnega sveta za socialno varstvo pri ministrstvu za delo.
Kaj bo lov na zlorabe pomenil v praksi, si poglejmo na primeru samohranilk in samohranilcev. Doslej je bila država tista, ki je morala materi samohranilki ali očetu samohranilcu dokazati obstoj zunajzakonske skupnosti. Po novem pa se bo avtomatično domnevalo, da je skupnost dveh neporočenih oseb, ki se jima je rodil otrok ali sta otroka posvojili, zunajzakonska skupnost, nato pa bo prosilec lahko dokazal nasprotno. Gre torej za uvedbo obrnjenega dokaznega bremena, pri katerem je prosilec državi dolžan dokazati neobstoj zunajzakonske skupnosti. In kako naj bi to dokazal? »Z dokazovanjem, da med njim in drugo osebo ne more obstajati zunajzakonska skupnost, ker obstajajo zadržki za veljavnost zakonske zveze, z izjavami prič, ali pa se bo od stranke zahteval notarsko overjen podpis izjave, da z osebo, ki živi na istem naslovu, ni v razmerju zunajzakonske skupnosti,« pojasnjuje Marjetka Kovšca iz direktorata za socialne zadeve. Za to novost so se odločili zaradi preprečitve številnih zlorab. »Če partnerja zamolčita dejstvo, da živita v zunajzakonski skupnosti, za svojega otroka prejemata višje prejemke, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. To posledično vodi v neenak položaj otrok, ki živijo v družini, v kateri so starši sklenili zakonsko zvezo. Takšno stanje ni skrb zbujajoče le z vidika neupravičenega siromašenja socialnih skladov, ampak tudi z vidika spoštovanja temeljnih načel pravne države, kot je načelo enakosti pred zakonom,« pravi Marjetka Kovšca.

Kaj pa koncept UTD?

Dragoš opozarja, da zlorabe niso glavni problem obstoječih socialnih pomoči. Prav nasprotno. »Glavni problem so upravičenci, do katerih socialne pomoči sploh ne sežejo. Po posameznih sklopih pravic je v različnih državah teh ljudi lahko tudi do polovice vseh upravičencev. Naše ministrstvo govori samo o zlorabah, nič pa o izključenosti iz legalnih osnovnih upravičenj. Funkcija histerije o zlorabah je demontaža socialne države, ne pa skrb za tiste, ki so na dnu. To ni socialdemokratska niti levičarska politika, pač pa ultraliberalistični populizem.« Čeprav je strokovni svet oba zakona zavrnil kot nesprejemljiva, se njegovo mnenje ni upoštevalo. O konceptih, na podlagi katerih je ministrstvo pripravilo zakonodajo, se ni razpravljalo, kaj šele, da bi se upoštevale ključne pripombe stroke. »Uradnike ministrstva je zanimalo zgolj to, ali nas bo večina dvignila roke za tisto, kar postavijo pred nas, kar bi bil za njih alibi, da se tudi stroka strinja,« pravi Dragoš. Problematične niso le posamezne formulacije. »Napačna je že osrednja predpostavka, da v državi ni denarja in da je zato treba varčevati pri izdatkih za osnovne socialne pravice. Prav zaradi te predpostavke se je sploh začela spreminjati socialna zakonodaja, namesto da bi bil namen izboljšanje položaja socialnih upravičencev.« Ministrstvu očita, da pozna le koncept varčevanja s socialnimi transferji za najšibkejše. »Vse drugo jim je španska vas, na primer koncept univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi bil elegantna varovalka pred destrukcijo osnovne socialno-državne mreže.«
Eden glavnih očitkov stroke je, da je nova zakonodaja pripravljena na podlagi domnev, ki niso bile deležne kake resnejše raziskave in projekcije. Je pa zato Socialna zbornica pripravila projekcijo, ki kaže, da se bo po novem krepko zmanjšalo število prejemnikov otroških dodatkov, prav tako se bo zmanjšalo število prejemnikov varstvenih dodatkov, ukinjena bo državna pokojnina, ki jo danes prejema dobrih 16 tisoč oseb, povečalo se bo število prejemnikov denarne socialne pomoči in število prejemnikov državne štipendije, medtem ko bo obseg subvencij za malice učencem ostal enak. Skupni obseg uporabnikov naj bi se tako s sedanjih 650 tisoč zmanjšal na slabih 592 tisoč uporabnikov. »Ministrstvo predpostavlja, da se bo s prerazporeditvijo obstoječih sredstev znotraj socialnih transferjev povečala racionalizacija socialne države tako, da se upravičencem ne bi krčile obstoječe pravice. Zato država ni predvidela nikakršnega povečanja sredstev za socialne upravičence,« pravi Dragoš. »Tu ne smemo nasesti izgovorom, češ, kako je ta vlada socialna, ker gre več denarja za socialo. Socialni izdatki se res nekoliko povečujejo, a zaradi števila prejemnikov, ne pa zato, ker bi bil posamezni upravičenec kaj na boljšem. V resnici se bo povečal nadzor, pravice se bodo krčile, socialna država se bo demontirala, socialno delo in centri za socialno delo pa bodo strelovod za vse nezadovoljstvo uporabnikov.«

Poglabljanje revščine

Ker gre za obsežne spremembe, si podrobneje poglejmo samo nekatere najbolj problematične. Začnimo z denarno socialno pomočjo, s katero država preprečuje absolutno revščino oziroma zagotavlja preživetje najsiromašnejši kategoriji prebivalstva. Po novem bo osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 288,81 evra, kar je sicer 62 evrov več kot danes, še vedno pa je malo. Kako so na ministrstvu prišli do te številke? Za izhodišče so vzeli raziskavo, ki jo je lani po naročilu ministrstva za delo pripravila dr. Nada Stropnik s sodelavci z Inštituta za ekonomska raziskovanja. Po tej razi-skavi minimalni življenjski stroški delovno sposobne odrasle samske osebe v aktivni dobi, ki denarno socialno pomoč prejema začasno, znašajo 385,08 evra. Toda, namesto da bi kot minimalni dohodek določili 385,08 evra, so zaradi proračunske luknje in pod pritiskom finančnega ministrstva vzeli zgolj 75 odstotkov te vrednosti, torej le 288,81 evra. S tem zneskom naj bi si odrasla samska oseba pokrila izdatke za hrano, brezalkoholne pijače, obleko, obutev, stanovanje, elektriko, vodo, plin in drugo gorivo, zdravstveno oskrbo, transport, komunikacije in izobraževanje. Nekaj več bodo dobili tisti, ki so se zaradi osebnih okoliščin (trajna nezmožnost za delo, trajna nezaposljivost, moški, starejši od 65 let, in ženske, starejše od 63 let) trajno znašli v poslabšanem socialnem položaju. Tem bo namreč poleg minimalnega dohodka pripadlo še 161,73 evra varstvenega dodatka, kar pomeni, da bo tak posameznik prejel 450,54 evra. Prav tako bodo več prejeli tisti, ki so delovno aktivni, in sicer prek dodatka za aktivnost v višini 161,73 evra (cenzus tu znaša 450,54 evra) ali v višini 80,87 evra (cenzus znaša 369,68 evra), odvisno od obsega delovne aktivnosti v urah na mesec. Posamezniki, ki se bodo vključili v programe psihosocialne rehabilitacije oziroma ukrepe aktivne politike zaposlovanja, bodo avtomatično prejeli dodatek v višini 80,87 evra, kar pomeni, da bodo ob izpolnjevanju vseh pogojev upravičeni do 369,68 evra. V zakonu o socialnovarstvenih prejemkih je tudi določeno, da ministrstvo za delo po primerljivi metodologiji vsakih pet let ugotovi višino minimalnih življenjskih stroškov. Če razlika med višino veljavnega osnovnega zneska minimalnega dohodka in višino na novo ugotovljenih minimalnih življenjskih stroškov presega 20 odstotkov, določi novo višino osnovnega zneska minimalnega dohodka.
Je z navedenimi zneski mogoče dostojno preživeti? Težko. Minimalna plača je uzakonjena na 562 evrov, ker je ista vlada ocenila, da je to meja, pod katero delavec absolutno ne more preživeti. Po podatkih statističnega urada je bil prag tveganja revščine za samsko osebo v lanskem letu 593 evrov na mesec. To pomeni, da osnovni znesek minimalnega dohodka po novi zakonodaji pomeni komaj slabih 49 odstotkov tega praga. Skrb zbujajoče? Nedvomno. Dokazano je namreč, da so socialni transferji pomemben dejavnik pri zniževanju tveganja revščine. Brez njih bi bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji lani še enkrat višja. Lidija Apohal Vučković iz urada vlade za ekonomske zadeve in razvoj opozarja, da ni evropske države, ki bi denarno socialno pomoč imela določeno na vrednosti mediane dohodka, torej na višini srednje vrednosti vseh dohodkov v državi. »Vse zelo odstopajo navzdol, kar je logično. Prag tveganja revščine namreč ni realni kazalnik revščine. Veliko objektivnejši je kazalnik materialne prikrajšanosti.« Opozarja tudi, da je treba pri odločanju višine socialne pomoči upoštevati več vidikov, med drugim razmerje do minimalne plače. »Pri nas so plače v povprečju nizke, zato socialnih transferjev ne moremo postaviti visoko. Poleg tega se k denarni socialni pomoči dodajajo še nekateri drugi prejemki. Predvsem pa je treba upoštevati javnofinančno situacijo, se pravi, koliko denarja lahko država v določenem obdobju nameni za socialno pomoč. Ministrstvo je pri odločitvi o višini upoštevalo tudi to, da je zaradi krize zelo naraslo število prejemnikov denarne socialne pomoči.« Sprva so bili v zakonu predvideni roki, do kdaj namerava država dvigniti osnovni znesek minimalnega dohodka, a so bili pozneje umaknjeni. »Kljub temu sem prepričana, da bo država višino postopoma dvigovala, seveda ko bodo to dopuščale javnofinančne razmere, kar bo verjetno šele po izhodu iz krize.«
To je bolj slaba tolažba za tiste, ki so eksistenčno odvisni od pomoči države, kajti kriza se lahko vleče še leta. Problematične so zlasti dolgoročne posledice prenizko določenega osnovnega zneska minimalnega dohodka. »Če tiste, ki so v revščini, pahneš pod absolutno mejo preživetja in jih tam pustiš eno ali dve generaciji, zakotiš subkulturni tip revščine, za katerega je značilno troje: da ga ne moreš več sanirati s povečanjem socialnih transferjev, da subkultura preraste v kontrakulturo revščine (kriminal, razpad družin ...) in da tako ustvariš začetke družbene dezintegracije. S finančnega vidika je takšno dogajanje največji družbeni in državni strošek,« opozarja Dragoš. Podobno razmišlja Zidarjeva: »Nizka denarna socialna pomoč naj bi na prejemnike delovala stimulativno, vendar je dejstvo, da skrajno revščino pogosto spremlja slabo zdravje, tako fizično kot psihično, ki se s poglabljanjem revščine le še utrjuje. Tako nizka vsota torej ne omogoča, da bi se ljudje posvetili iskanju dela, temveč prispeva k poglabljanju revščine. Odvisnost od bede očitno postaja nova sprejemljiva politična kategorija.« Po njenem se namerno ustvarja konstrukt, da so tisti, ki prejemajo denarno socialno pomoč ali ki uveljavljajo katero drugo socialno pravico, goljufi. V obrazložitvi zakona o socialnovarstvenih prejemkih piše: ''Čim dlje upravičenci prejemajo DSP, tem bolj odvisni postanejo od nje. Težje sprejemajo ponujeno delo, saj to pomeni veliko spremembo v načinu življenja, ki so se ga navadili med dolgotrajnim prejemanjem DSP.'' »Gre za politični govor, ki nima nobene strokovne ali znanstvene podlage, saj je težko verjeti, da kdo postane odvisen od pomoči, če osnovni znesek minimalnega dohodka znaša le 288,81 evra,« pravi dr. Vesna Leskošek, predavateljica na Fakulteti za socialno delo.

Perverzna logika

Problematična je tudi predpostavka ministrstva, da je treba najrevnejšo kategorijo prebivalstva, tj. upravičence do denarnih pomoči, skozi zakonodajo stimulirati, da se vrnejo na trg delovne sile, sicer bi takšni ljudje samo prejemali socialno pomoč, odklanjali pa zaposlitev. »Ta predpostavka je perverzna, uvožena iz ZDA in Velike Britanije. Naj vas vprašam: ali lahko najdete za delo sposobnega človeka, ki je brez vsakih sredstev za preživetje in bi raje od države prejemal 288,81 evra, namesto da bi sprejel zaposlitev, s katero bi si prislužil plačo, ki bi bila malenkost nad življenjskimi stroški? Težko boste našli takšen primer,« meni Dragoš. Se bodo ljudje v večji meri zaposlovali, če bo država denarno socialno pomoč pogojevala s tem, da morajo poprijeti za vsakršno delo, ki jim ga ponudi zavod za zaposlovanje? Nikakor ne. »Problem nezaposlenosti je zaradi pomanjkanja delovnih mest, zaradi strukturnih neravnovesij v povpraševanju in ponudbi dela, dolgoročno v tehnološkem izpodrivanju živega dela, ne pa v tem, da bi obstajala skupina lenuhov, ki jih je treba prisiliti, da delajo.« Pogojevanje socialne pomoči z delovno aktivnostjo se mu zdi nelogično, neracionalno, neučinkovito, nevarno in hinavsko. »Država s takim ukrepom ne bo prav nič privarčevala, se bodo pa povečali stroški nadzora. Ne pozabimo, da se teza o generalizirani lenobi dosledno uporablja le pri kategorijah s socialnega dna, pri najbolje plačanih poklicih, npr. menedžerjih in zdravnikih, pa se trdi nasprotno, namreč da jih je k boljšemu delu možno stimulirati samo z nagradami, kar praktično pomeni: večje ko so plače neke poklicne skupine, večje morajo biti tudi stimulacije. Zakaj bi tiste na dnu za delo stimulirali z odvzemom eksistenčnih pravic, one na vrhu pa z astronomskimi nagradami? Zaradi vzdrževanja kapitalistične ekonomije v ultraliberalnih razmerah globalizacije in razpada socialnih držav. Kdor tu psihologizira s tezami o lenobi spodnjih slojev, je rasist!«

Dvojna merila

Ena ključnih novosti pri dodelitvi denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka bo dosledno upoštevanje vrednosti nepremičnin v lasti prosilcev. Po novem bo država lahko avtomatično vpisala zaznambo prepovedi odtujitve ali obremenitve na nepremičninah v lasti oseb, ki so upravičeni do varstvenega dodatka, in oseb, ki so socialnovarstvene prejemke dobivale dalj časa, torej upravičenci do trajne denarne socialne pomoči in dolgotrajni upravičenci do denarne socialne pomoči (tisti, ki so v zadnjih treh letih denarno socialno pomoč prejeli najmanj 24-krat).
Nekoliko manj boleč bo nov sistem za tiste samske osebe ali družine, ki se bodo na denarni socialni pomoči znašle le začasno, saj bo pri teh do zaznambe lahko prišlo samo, če bo vrednost njihovega stanovanja ali hiše, v kateri živijo, nad vrednostjo stanovanja ali hiše, ki je za njih primerna, presegla 13.800 evrov.
»S tem določilom smo želeli osebam, ki se le začasno znajdejo v socialni stiski, kljub bivanju v nepremičnini, katere vrednost zanje ni primerna, omogočiti prejemanje denarne socialne pomoči, saj to po veljavni zakonodaji namreč ni možno,« pojasnjuje Kovščeva. Kako veliko stanovanje se šteje za primerno? Za enočlansko družino je to 60 kvadratov, za dvočlansko 90, za tričlansko 110, za štiričlansko 130, za petčlansko 150, za šestčlansko pa 170.
A vrnimo se k onim, ki pomoč prejemajo dalj časa. Njim se bo država lahko avtomatično usedla na nepremičnino, tudi če bo šlo za stanovanje ali hišo, v kateri prebivajo. Ker je dokazano, da starostniki s selitvijo umrejo prej, saj so iztrgani iz socialne mreže, je v zakon vključena varovalka, po kateri bodo imeli upravičenci poldrugo leto časa, da premislijo, kako ravnati: ali nepremičnino prodati oz. jo zamenjati za cenejšo ali pa jo obdržati in državi v zameno za pomoč dovoliti, da nanjo vpiše zaznambo. To ne pomeni, da se bo upravičenec prisiljen izseliti iz nepremičnine, na katero bo država vpisala zaznambo. Pomeni pa, da bo po njegovi smrti breme povrnitve socialne pomoči padlo na dediče. Država obljublja, da dolga ne bo terjala, če bodo tudi dediči socialno ogroženi. Se je pa treba zavedati, da lahko ta ukrep močno prizadene tiste dediče, ki imajo ravno toliko dohodkov, da jih uradno ni mogoče šteti med socialno ogrožene, hkrati pa zanje povrnitev terjatve državi pomeni ogromno finančno breme. Lahko se recimo zgodi, da bo država od njih terjala povrnitev 15 tisoč ali celo 20 tisoč evrov. Če tega ne bodo sposobni plačati iz prihrankov, bodo morali dovoliti, da se nepremičnina proda in si država poplača terjatev. Tako bodo izgubili družinski dom.
Država se sklicuje na načelo subsidiarnosti, po katerem je vsak sam dolžan skrbeti za svoje preživetje in izčrpati vse možnosti, preden uveljavlja pravice iz naslova socialnovarstvenih prejemkov. Ustavno gledano zahteva po vračanju socialne pomoči ni sporna, kar je že pred časom ugotovilo tudi ustavno sodišče. Dr. Grega Strban, predavatelj na ljubljanski Pravni fakulteti, pojasnjuje, »da se država, potem ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje«. Zahteva po vračanju dane socialne pomoči torej ni zgolj pravica države, pač pa prej njena dolžnost in odgovornost do vseh bodočih prejemnikov socialne pomoči. Strban opozarja, da je Slovenija socialna država po ustavi, po njej pa je država dolžna posamezniku pod določenimi pogoji zagotoviti ustrezno socialno pomoč, zato »te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje pomoči«. Vse to drži. A hkrati se je treba zavedati posledic. V Sloveniji več kot 80 odstotkov ljudi živi v lastniških stanovanjih, poleg tega pa nimamo vzdržnega sistema neprofitnih najemniških stanovanj ali kulture najemništva. »V teh okoliščinah subsidiarnost dolgoročno prinaša predvsem popolno porevščenje in razlastitev tistih, ki že sedaj živijo na robu revščine, ter njihovih potomcev. S tem, ko revščina postane dediščina, ki se prenaša iz generacije v generacijo in je tudi bolj prisotna v skupnostih, ki so zaradi slabo razvitega gospodarstva že tako izpostavljene večjemu tveganju revščine, dobimo državo, ki je ''socialna'' le za privilegirane. Socialna je torej le za tiste, ki nikoli ne pridejo v pozicijo, ko morajo uveljavljati socialne transferje,« opozarja Zidarjeva. Kritična je tudi dr. Srna Mandič s Fakultete za družbene vede: »Ko gre za revne, država lahko omejuje pravice, češ da s tem brani ''pravice do socialne varnosti drugih državljanov''. Ko pa ne gre za revne, ampak na primer za lastnike podjetij, ki delavcem ne plačujejo prispevkov, ''poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja'' ni dopusten. Naša država upa udariti le po najšibkejših.«
Ko gre za revne, jih država obravnava kot goljufe in posega v njihovo premoženje. Ko gre za lastnike podjetij, pa poseg v pravico do zasebne lastnine ni dopusten, ker je zasebna lastnina vendar nedotakljiva! Po poročanju medijev se je država letos štiridesetkrat priglasila k dedovanju po pokojnikih, ki so prejemali denarno socialno pomoč. S sklicevanjem na 128. člen zakona o dedovanju je prejela 213.240 evrov dediščine. Pičel izkupiček, če ga primerjamo s posledicami spodletelih menedžerskih odkupov Bavčarja in Šrota, pri katerih naj bi nastala protipravna premoženjska škoda v višini 135 milijonov. Naj spomnimo, da je celjsko tožilstvo zavrnilo predlog tožilstva, po katerem bi se Šrotu prepovedalo razpolaganje z delom premoženja. »Zagotovo se ob tem odpira vprašanje, zakaj se država tako zelo trudi uveljavljati lastniške deleže na premoženju običajnih državljanov, pogosto pripadnikov ranljivih skupin, in zakaj svojih pravic s tolikšno zagnanostjo ne uveljavlja, ko gre za lastnike kapitala, pa četudi spodletele lastnike kapitala,« pravi Zidarjeva. Še ostrejši je Dragoš: »Socialna država se brez razprave spreminja v strahotno zbirokratizirano in arogantno posojilnico, kjer ti tisto, kar se ti je včasih ponujalo kot zakonsko zagotovljena pravica, nasilno odvzema, češ, saj smo se samo šalili s pravicami, tisto je bilo samo posojilo. Kaj takega si pri nas ne upa narediti niti najbolj zanikrna banka.«

Kolaps sistema

Nova zakonodaja je problematična tudi z izvedbenega vidika. Centri za socialno delo bodo morali v posebnem ugotovitvenem postopku še enkrat odločiti o že dodeljenih pravicah. Strokovnjaki zato opozarjajo, da lahko v prvih mesecih izvajanja nove zakonodaje pride do kolapsa celotnega sistema, predvsem pa se lahko drastično poveča število pritožb. »Čeprav je bil začetek izvajanja obeh zakonov preložen za pol leta, dvomim, da bo stekel gladko,« pravi dr. Bojan Regvar s Socialne zbornice. Dosedanje delo centrov za socialno delo se širi z več kot dvajsetimi novimi zbirkami podatkov, od katerih so nekatere vezane na podatke o premoženjskem stanju prosilca, kar je izjemno občutljivo področje. Zaradi zaščite uporabnikov bodo morali zagotoviti visoka varnostna merila, za kar bodo potrebovali dodaten kader in denar, pa tudi stalno in intenzivno usposabljanje zaposlenih. »Zgolj razporeditev delavcev iz dosedanjih enot in tečaj hitrega usposabljanja ne bosta zadoščala,« meni Kovač. Če se bo recimo zgodilo, da se bo ena od zbirk podatkov sesula ali začasno ne bo delovala, bo to posledično pomenilo, da uslužbenci centrov ne bodo mogli nemoteno izdajati odločb. »Zadnji dogodki v zvezi z ocenami vrednosti nepremičnin so dober kazalnik morebitnih težav, s katerimi se lahko srečajo tudi pri vzpostavljanju tega sistema,« pravi Zidarjeva. Zaskrbljeni so tudi na centrih za socialno delo. »Vsak dan se bolj kaže, da v državi nismo sposobni povezati vseh podatkovnih baz, ki so podlaga za prehod v nov sistem. Ne predstavljam si, da bi centri lahko hitro in ustrezno odločali o socialnih transferjih, če bodo morali zahtevati uradne podatke ''peš''. Tak sistem ne more funkcionirati,« pravi Darja Kuzmanič Korva iz Skupnosti centrov za socialno delo. Boji se, da bo prehod v nov sistem izsiljen, saj državi ne bo uspelo pravočasno povezati vseh 26 zbirk podatkov, centri pa bodo priročni dežurni krivec, ko upravičenci ne bodo prejeli pomoči. »Upam, da je to bolj naša črnogledost kot bližnja realnost, saj je v sistem socialnega varstva, če poleg neposrednih prejemnikov štejemo tudi njihove družinske člane, vključenih kar 1,2 milijona državljanov.« Na ministrstvu sicer zagotavljajo, da vse poteka po načrtih in da bo sistem pravočasno deloval, a so mnogi v stroki in praksi kljub temu prepričani, da bo prišlo do težav, ki bodo neposredno vplivale tako na delo centrov kot na zadovoljstvo uporabnikov njihovih storitev.
Ena od boljših novosti je uvedba t. i. enotne vstopne točke, ki je priložnost za izboljšanje dostopa do socialnih storitev, saj posamezniku ne bo več treba hoditi »od vrat do vrat«, ampak bo svoje pravice lahko uveljavljal na enem mestu. Vendar stroka opozarja, da bo ta novost zaživela samo, če bodo vse zbirke podatkov med seboj povezane (za zdaj še niso), če bodo podatki točni in če jih bodo centrom posredovali pravočasno. V nasprotnem primeru bo zamisel o enotni vstopni točki propadla.
Kljub ostrim kritikam stroke so na ministrstvu prepričani, da so opravili izvrstno delo. Direktor direktorata za socialne zadeve Davor Dominkuš novo ureditev označuje za »pionirsko zgodbo znotraj EU«, minister Svetlik pa pravi, da takšnih ureditev v tujini ni veliko, saj jo imajo samo v Veliki Britaniji in na Portugalskem. Naj opomnimo, da so med tistimi, ki so naš »pionirski sistem« že poskušali uveljaviti, tudi Avstrijci, a jim je na koncu klavrno spodletelo.