Daniel Kehlmann: Slava

+ + + +

Nadrobljeni svet

Kehlmann, razvpiti in popularni avtor Izmere sveta o dveh naravoslovnih genijih in čudakarjih, Gaussu in von Humboldtu, se je tokrat odločil splesti interpretacijsko mrežo in potem z drobnimi dražljivimi vabami, korespondencami in prešitji mami bralca v skrivnosten prazen interpretacijski prostor, kjer se ta sooči z (vsem drugim provizoričnim) nadrejenim pripovedovalcem, s kvazirealnostjo junakov, s fragilnostjo tistih, s katerimi je do takrat sočustvoval in trepetal za njihove krhke eksistence in so zdaj podrejeni avtorski samovolji, vse se zvrne v brezno literarnosti.

»Tako se torej to dela, tako se odkradejo iz odgovornosti. Že je bil vsepovsod in za vsemi stvarmi in nad nebom in pod zemljo kot kakšen drugorazredni bog in nobene možnosti ni bilo več, da bi za kaj odgovarjal,« pravi punca o kreatorju svojega sveta in ljubimcu hkrati, ko prepozna žanr, v katerem se je znašla. Slava je pravzaprav omnibus, sledimo različnim ljudem in njihovim drobnim epizodam. Poleg starejše gospe, ki gre v tujino umret in sreča avtorja, ta pa jo po krajšem barantanju pomladi, jih lepita še optimistični njuejdževski pisec večnih resnic z obupanim poslovilnim pismom tik pred samomorom, in slavni igralec, ki gre v klub imitirat samega sebe, medtem pa dvojnik zasede njegovo mesto. Zraven so tisti, ki so tako ali drugače povezani še s pisateljem, prestrašenim in napol avtističnim, sitim slave in vedno istih vprašanj publike in sploh. Kehlmann skozi različne optike izrisuje konture tega zaključenega, sklenjenega, čeprav nadrobljenega in fragmentariziranega sveta, v katerem se začnejo stvari počasi odbijati in zrcaliti, variirati, enkrat jih gledamo od znotraj in potem kot marginalne fenomene od zunaj, kot blesk in preblisk. To deluje malce enigmatično, prežati moramo na indice in prekrivanja, pogosto pa tudi duhovito in ironično. Nekako tako kot v Skubičevem Fužinskem bluzu, ko dan nogometne tekme opazujemo skozi štiri prebivalce istega blokovskega stopnišča, le da Kehlmann svoj dogajalni prostor, pač skladno z globalizacijo in nemško ekonomsko ekspanzivnostjo, razširi na druge celine in čudne, zmaknjene in ne do konca prezentne situacije. Potem se izdatno naslaja nad možnostmi, ki mu jih takšna razprta in nedefinirana eksperimentalna okolica ponuja, dobro jaha na komunikacijskih, tehnoloških in podobnih spodrsljajih, dovolj suvereno in zabavno, da se Slava lepo bere tudi sproti, še preden se nam razkrije njena prepletenost, dokler vidimo samo zgodbe in še ne ugledamo celote. Kehlmann je nekje med meteorsko obetavnim mladim avtorjem in pravo zvezdo in svojo reputacijo s Slavo zaradi široke palete natančnih karakterizacij in tudi premetene kompozicije uspešno potrjuje.