Knjige / Albert Camus: Proti neredu sveta

+ + + + +

Kritični spisi med leti 1943 in 1957.

Eksistencialist, pisatelj in nobelovec je bil v prvi vrsti angažirani pisec in tudi novinar. Sredi druge vojne je objavljal pisma nemškemu pisatelju, v katerih je od teme spopada prešel k vprašanju človeka. Ko so Američani vrgli atomsko bombo na Hirošimo, je časnike preplavilo navdušenje nad obračunom z japonskim militarizmom, Camus pa je napisal članek, v katerem izreka skrb nad tehnično civilizacijo, ki je dosegla zadnjo stopnjo divjaštva. Bival, pisal in mislil je kot upornik.

Tuja mu je bila medijsko in politično opevana umetnost: »Največja slava je danes v tem, da nekoga občudujejo ali ga sovražijo, ne da bi ga brali.« Kot smisel je izpostavljal svobodo. Vendar ne svobodo umetnikovega izražanja kot takega, temveč svobodo človeka. Seveda humanista, a obenem tudi delavca in proletarca. Spoštoval je le aristokracijo duha in aristokracijo dela. Toda ni bil komunist; v času, ko so v Franciji zmagovali na volitvah levičarji, je prosto poantiral nasilje in diktaturo sovjetskega režima. Njegov miselni okvir je bil univerzalen: hkrati je opozarjal na sovjetska koncentracijska taborišča, sužnje iz francoskih kolonij in brezpravje ameriških črncev. Stal ni za nobenim režimom, a tudi ni bival križem rok. Pod nemško okupacijo je bil član odporniškega gibanja, kot novinar je po vojni prakticiral poglobljeno pisanje in empatijo s preganjanimi in neopaženimi. Imel je kajpak slabo mnenje o francoskem novinarstvu: »Dežela je vredna toliko, kolikor je vreden njen tisk«. A ni bil plehki realist, videl je tudi tisto, kar ga ni neposredno zadevalo. Znal je misliti celo absurd. Nekoč je napisal esej proti smrtni kazni, kot izhodišče pa vzel pariškega rablja, ki je nekega dne objavil, da je začel stavkati. »Zahteval je dodatek za vsako usmrtitev, kot se spodobi v vsakem podjetju. Tako je pod pritiskom zgodovine izumrl eden zadnjih svobodnih poklicev.«

Camus se je poslovil od sveta pred natanko petdesetimi leti, njegove misli o svobodi in absurdu pa spet znova ponujajo ključ za soočanje z realnostjo novega sveta.