»Bil sem le kolesce«

Jérôme Kerviel je verjetno največji kockar vseh časov. Francoz, star 33 let, je na nihanja na nemški borzi stavil do 50 milijard evrov. Najprej je veliki pariški banki Société Générale priigral milijardne dobičke, nato pa se je zapletel in postal simbolna figura finančne krize. Na začetku oktobra so ga obsodili na pet let zapora, od tega dve leti pogojno, in na povračilo škode v višini 4,9 milijarde evrov. Sodnik je presodil, da je z goljufivimi nameni manipuliral z računalniki in kolegom z navideznimi vzajemnimi posli prikril dejanski obseg svojih kupčij. Kervielu se zdi razsodba krivična in se bo pritožil. Uporabljal naj bi bil namreč metode, ki se jih je bil naučil pri svojem delodajalcu.

Gospod Kerviel, pariško sodišče vas je obsodilo na pet let zapora in povračilo škode v višini 4,9 milijarde evrov. Kako ste se počutili ob razsodbi?

> Razsodba se mi zdi hudo nepravična. Počutil sem se, kot bi me večkrat z gorjačo po glavi. Najprej pet let zapora, nato pa še milijardna kazen. Banka pa naj ne bi bila sokriva.

Za poplačilo takšnega rekordnega zneska bi morali pri sedanji mesečni plači 2300 evrov delati 177.000 let.

> Sodniki so preprosto prevzeli argumente odvetnikov moje nekdanje delodajalke, banke Société Générale. Pri razsodbi niso upoštevali olajševalnih okoliščin, ki smo jih predstavili med sojenjem. Očitno so hoteli zaščititi banko in pariški finančni trg. Za to pa je bilo treba »odstreliti« Jérôma Kerviela.

V Le Figaru so napisali: »Osamljeni moški sede, globoko zavzdihne, sklonjene glave, pretresen.« Vas je razsodba res tako presenetila?

> Pokosilo me je, saj takšne sodbe nisem pričakoval. Najprej se sploh nisem mogel premakniti. Da bom moral takoj v zapor, me je bilo strah predvsem zaradi mame. Afera jo je zelo prizadela. Razsodbe ne razumem, saj zanika obstoj finančne krize in krivi izključno mene. Sodišču smo predložili dokaze, da je veliko trgovcev ravnalo enako kot jaz in da so moji šefi vedeli, kaj se dogaja. Pa so banko oprali vsakršne krivde ...

Sodišče ni sprejelo vašega zagovora. Denarna odškodnina ustreza izgubi, ki jo je prijavil vaš delodajalec. Še nikoli ni bančni uslužbenec pridelal tolikšne izgube s tem, da je stavil na tečaje delnic.

> Pri tem nisem zaslužil niti centa, osebno nisem niti obogatel niti česa utajil. Hotel sem biti samo dober uslužbenec, ki delodajalcu prinaša čim večji dobiček. A bil sem le kolesce v mehanizmu - zdaj pa naj bi nenadoma postal glavni krivec za finančno krizo.

Na začetku leta 2005 ste napredovali, postali trgovec in si hitro pridobili poklicni ugled. Kako vam je to uspelo?

> Specializiral sem se za nemške delnice. Po nekaj mesecih sem prvič špekuliral z upadajočim tečajem delnic družbe Allianz. Najprej sem bil v minusu, nato pa so cene delnic strmoglavile zaradi napadov na londonsko podzemno železnico. Moj posel je banki prinesel pol milijona evrov dobička.

Kako so se odzvali nadrejeni?

> Ko sem se s šefom pogovarjal o tem poslu, me je med kosilom bežno opomnil, da kot trgovec s komaj polletnimi izkušnjami ne bi smel toliko tvegati. Takoj ko se je vse srečno izteklo, pa me je pohvalil in mi vsoto za špekulativne posle zvišal z dveh milijonov evrov na pet milijonov. To je zelo značilno za nasprotij poln svet borznega parketa: meje tveganja se premikajo vsak dan. Šefi so vse vedeli, pa nikoli ni bilo slišati kakega opozorila.

A kmalu vam dva ali pet milijonov evrov na kocki ni bilo dovolj?

> Vložek sem vse bolj zviševal, ko sem ugotovil, da me bo šef kril zaradi svoje koristi in zaradi koristi banke. Konec leta 2006 sem v kratke prodajne pozicije na nemškem delniškem indeksu Dax vložil več deset milijonov evrov in jih februarja 2007 pokril z dobičkom v višini 20 milijonov evrov. Od posla z delnicami družbe Allianz se mi ni bilo več treba zagovarjati pred šefom. Vedno sem pridelal visoke dobičke. V treh letih so šefi svoja pričakovanja do mene zvišali za 1700 odstotkov. To dokazuje, da so dobro vedeli, kaj se je dogajalo.

Nato pa ste zapadli v megalomanstvo in se igrali z milijardami.

> Nisem imel občutka, da bi postal megalomanski. Podpirali so me šefi, ki so se ujeli v začarani krog vse večjega zaslužka. Marca sem videl, da je tveganje z ameriškimi slabimi posojili ušlo izpod nadzora, in sem špekuliral, da bo sledil zlom. O tem sem bil tako prepričan, da sem v to postopoma vložil 30 milijard evrov. Vendar si je trg z delnicami od marca do julija počasi opomogel in ostali sta mi dve milijardi evrov izgube. Banka je vsakič pokrila mojo izgubo, vsak dan so sešteli izgubo na borzi in niso rekli ničesar.

Nato pa je sledil preobrat.

> Julija smo na trgu doživeli prvi napad panike in lahko bi bil izstopil s pol milijarde evrov dobička. A bil sem prepričan, da bodo vrednosti na trgu še upadale, zato sem spet stavil 30 milijard evrov. Od jutra do večera sem strmel v zaslon, upravljal sem ogromne zneske, skoraj nisem spal in do konca leta sem banki prislužil poldrugo milijardo evrov dobička.

Kako to, da ste imeli na voljo toliko milijard, če pa bi uradno smeli kockati z največ 125 milijoni evrov?

> Nadrejeni so izključili varnostne sisteme. Na dan bi lahko vložil tudi sto milijard evrov. Šef je z mojega računalnika odstranil vse varovalke.

Sodniku se je zdelo, da ste dokazano »izumitelj koherentnega sistema za goljufanje«. Obsodil vas je zaradi poneverb, goljufije in manipulacije. Se res počutite nedolžni?

> Uporabljal sem le metode, ki so jih v banki že poznali in ki sem se jih tam tudi naučil. Ničesar novega nisem odkril, drugi trgovci so delali podobno. Moral sem skrbeti le za to, da se je zvečer trgovalni limit na računalniku navidezno ujemal s predpisanim. Da sem lahko prikril svoje pozicije, sem sklepal vzajemne posle, ki so na videz izničili tveganje v trgovalnem sistemu. Nadzorniki so videli, da pri teh vzajemnih poslih ni bilo druge strani, vendar nikoli niso ničesar rekli. Včasih je šlo tudi za 50 milijard evrov. Skupaj sem tako lahko v dveh letih sklenil za 400 milijard evrov poslov z vrednostnimi papirji, ne da bi banka vedela, s katerimi strankami.

Mar nadrejeni niso opazili, kakšne razsežnosti so imeli vaši posli?

> Seveda. Že aprila 2007 so prejeli elektronsko sporočilo, da velikopotezno sklepam fiktivne posle s strankami, ki jih ni. Naj poskrbim za to težavo, so rekli nadrejeni. Leta 2007 so dobili še kar nekaj podobnih sporočil.

Kako je pravzaprav potekal vaš vsakdanjik v banki?

> V banko sem prišel pred sedmo zjutraj in pogosto odšel šele ob desetih zvečer. Zdržal sem zaradi stresa, adrenalina in užitka pri delu. Med delom včasih nisem šel niti na kosilo.

Kako ste zdržali? S poživili?

> Nikoli jih nisem jemal. Šlo je za ljubezen do dela. Virtualno življenje se mi je takrat zdelo povsem normalno, sploh se nisem zmenil za nič drugega kot za krivulje vrednostnih papirjev na svojem računalniku. Ven sem hodil izključno s kolegi z borznega parketa.

Nekateri trgovci pravijo, da je njihov zgled finančni brezobzirnež Gordon Gekko iz hollywoodskega filma Wall Street, ki ga je igral Michael Douglas. Je bilo z vami enako?

> Niti približno. V filmu je nekaj fraz, ki jih radi uporabljajo tudi na parketu. Včasih v šali pomislim na nasvet Gordona Gekka, da si kupi psa, če potrebuješ prijatelja. To žal glede na moje žalostne izkušnje res drži.

V novem filmu Wall Street 2: Denar nikoli ne spi Gordona Gekka na začetku izpustijo iz zapora. Podobno kot vi piše knjigo o breznu finančnega sveta in se kasneje maščuje tako, da zasluži veliko več kot kadarkoli prej. Ste tudi vi že razmišljali o maščevanju?

> Ne, to ne bi bilo nikomur v pomoč. Hočem le, da pride resnica na dan in da vsak prevzame svoj del odgovornosti.

Ste producente že povprašali, ali bi jih zanimale filmske pravice za vaš življenjepis?

> Bilo je nekaj zanimanja, a nisem za to. Že dve leti se ukvarjam le s tem, da se branim. Ljudje šarijo po mojem življenju. Objavili so, da je policija med hišno preiskavo v mojem stanovanju našla Koran. Potem se je pisalo, da delam za Al Kaido. Smešno.

Nekdanji predsednik uprave Daniel Bouton vas je imenoval terorist, ker ste pri špekulativnih poslih tvegali 50 milijard evrov. To približno ustreza vrednosti celotne banke.

> Moj edini cilj je bil, da delodajalcu prinesem čim večji dobiček. Znašel sem se v začaranem krogu, ki se je ob podpori mojega šefa vse bolj zapiral.

Banka je od nadzornih organov dobila 70 opozoril.

> V resnici je dobila še veliko več podobnih namigov. A šefi so bili globoko vpleteni v špekulacije. Obstajale so omejitve, koliko smejo tvegati posamezni trgovci, vendar jih ni nihče upošteval. Kot sem že povedal, so nadrejeni izključili vse varnostne sisteme na mojem računalniku.

Odgovorni v Société Générale so na sojenju izjavili, da nikakor niste bili pooblaščeni oziroma da vas sploh ne bi mogel nihče pooblastiti za takšna tveganja, ki bi za banko lahko pomenila katastrofo.

> Nikoli mi niso rekli: Jérôme, nehaj početi neumnosti. Nasprotno, spodbujali so me, da sklepam posle in tvegam. Poleti 2007 sem šel za štirinajst dni na dopust. Vsako jutro so me poklicali, da bi jim svetoval, kaj naj storijo z mojimi pozicijami. Po enem tednu sem moral dopust prekiniti.

Stvar jim je ušla izpod nadzora?

> Ne, ugotovili so, da je mogoče zaslužiti, in so zahtevali, da se vrnem.

Vas je banka po dopustu prisilila, da ste zmanjšali svojo izpostavljenost?

> Nasprotno. Konec leta so mi rekli, naj za banko sklepam samo še takšne posle in da mi ni treba delati drugega. Spodbujali so me, naj tvegam.

Ste sploh pomislili, da ni še nihče špekuliral s tako velikimi zneski?

> Nihče ne ve, kaj vse se skriva v bančnih bilancah, saj so neobvladljive. Sekundo traja, da vložiš 150 milijonov evrov. Za milijardo evrov potrebuješ štiri sekunde. Prek računalnika gre vse tako hitro, da človek izgubi občutek za vrednost. Mednarodni trg je tako velik, da vse naloge požre v sekundi. Kolesje se vrti vse hitreje, to je noro.

Nemška borza Eurex je oktobra 2007 vaši banki prijavila, da eden njenih trgovcev, Jérôme Kerviel, manipulira z nemškim delniškim indeksom. Kaj se je zgodilo?

> Na to, da bo vrednost Daxa upadala, sem stavil 30 milijard evrov. Ko so se jeseni 2007 trgi res začeli sesuvati, sem imel dobiček. Likvidiral sem svoje pozicije in s tem podprl trg. Udeleženci na trgu so zaslutili tržno manipulacijo in se pritožili pri nemški borzi, ta pa je sprožila preiskavo in opazila, da sem vplival na gibanje indeksa.

Banka bi se morala zganiti najkasneje takrat.

> Nekega večera so v banko prišli nadzorniki za tveganje in me izprašali o moji strategiji v Nemčiji. Kasneje mi je šef naročil, naj si izmislim meglen odgovor na vprašanje glede Nemčije in naj nikakor ne izdam svoje trgovalne strategije. To pismo so videli vsi nadrejeni.

Je bila borza zadovoljna z vašimi odgovori?

> Ne povsem. Novembra so poslali še drugo pismo, iz katerega je bilo nedvoumno razvidno, da sem v dveh urah odprl za več kot milijardo evrov pozicij in da sem daleč presegel svojo omejitev glede zneska. Pismo so seveda videli tudi moji nadrejeni in spet sem moral pripraviti medel pisen odgovor, ki ga je banka potem poslala borzi.

Notranji organ za nadzor nad tveganjem ni posebej ukrepal?

> Ne. Tukaj je veliko dvoličnosti: vsi vse vedo, vendar nihče ne reče ničesar. Nihče se ne upa upreti poslovnemu modelu neke banke.

Ste bili edini trgovec, ki je posloval tako?

> V dodatku k moji knjigi je več pisnih odpovedi, ki jasno kažejo, da je bila to stalna praksa v mojem oddelku Delta One in v vsej banki.

Vaš šef je pred sodiščem pričal, da ni vedel, kaj počnejo njegovi trgovci. Imel naj ne bi niti sredstev niti znanja, da bi vas lahko učinkoviteje nadzoroval.

> Tudi on si je hotel rešiti kožo. Ko mu je sodnik prebral elektronsko sporočilo, naslovljeno nanj, v katerem piše o mojih poslih v višini milijarde evrov, je povedal, da drugega, najpomembnejšega odstavka ni prebral, samo prvega in tretjega. Ves postopek je bilo tako. Odgovorni so ves čas izjavljali, da žal niso natančno prebrali podrobnosti in da se ne spoznajo na trgovanje.

In sodniki so jim verjeli?

> Glede na to, da so bili moji šefi domnevno povsem nesposobni, so zahtevali res visoke bonuse v višini 700.000 evrov in milijona. Šokiralo me je, da so jo na sodišču odnesli z molkom. Obstaja na desetine elektronskih sporočil, ki dokazujejo, da so vedeli za posle.

Bi tudi za nekdanje nadrejene zahtevali zaporno kazen?

> Saj ne gre za to. A da sem v celoti kriv in odgovoren le jaz, se mi res zdi nepravično. Obsodili so me zato, da se rešita sistem in javna podoba francoskih bank.

Javni tožilec je na sodišču rekel, da ste prevarali nadrejene, prijatelje in kolege.

> Nikogar nisem prevaral. Kolegom sem pomagal, da so zaslužili milijone in tako dosegli predpisane zahteve. Šefi so zaradi moje uspešnosti dobivali višje bonuse. Hvalili so se z mojimi dosežki, da bi lahko zahtevali višje plače. Danes pa pravijo, da se jim ni sanjalo o ničemer.

A vsi so izgubili službo, ko je balon počil.

> Kolikor vem, so si vsi, razen enega, našli novo službo.

Vaš odvetnik je med sojenjem dejal, da je Kerviela formirala, formatirala in deformirala Société Générale, da je njen stvor. Ni malce pretiraval?

> Vem le to, da sem se vsega, kar vem o bančništvu, naučil v Société Générale.

Kljub vsemu nobeden od drugih trgovcev manevrskega prostora ni izrabil v takšnem obsegu in tako brezobzirno kot vi. Tej odgovornosti se ne morete izmakniti.

> Počel sem nespametne stvari. A sem bil hkrati tudi uslužbenec, ki so ga nadrejeni tri leta spodbujali, naj nadaljuje svoje početje. Uporabljal sem le tehnike, ki sem se jih bil naučil v svoji banki, le obseg je bil morda večji. Nikoli nisem bežal pred odgovornostjo. A ne morem sprejeti, da sem edini, ki odgovarjam za to.

Lahko banke dejansko nadzirajo ljudi, kot ste vi?

> Zagotovo, če le hočejo. Več nadzora in predpisov pa je v nasprotju s kovanjem vedno večjega dobička v obdobju, ko vse banke želijo povečati donosnost svojega kapitala.

Česa je torej manjkalo? Volje?

> V banki Société Générale zagotovo. Tehnologija že ni bila kriva za to. V banki so bili varnostni sistemi, ki so se odzvali v nanosekundi. Francoska komisija za bančni nadzor je banko zaradi afere obsodila na kazen v višini štirih milijonov evrov. Tudi ona je torej izhajala iz tega, da je banka soodgovorna.

Čutite olajšanje, ker je vašega življenja v svetu bančništva konec?

> Ni še vse mimo. Navsezadnje se moram z odvetnikom pripraviti na pritožbo in poiskati strokovnjake, ki bodo podprli mojo različico zgodbe. A odkar je afera prišla v javnost, mi gre osebno veliko bolje. Zdaj vem, kdo so moji pravi prijatelji. Spet imam čas, da obiščem mamo v Bretanji. Zaupava si vse, česar si včasih nisva mogla povedati. Zdaj vem, kaj je v življenju res pomembno.

© 2010 Der Spiegel, The New York Times Syndicate