Tajkuni / Kdo bo na udaru?

Pred približno mesecem dni je skupina 36 poslancev s prvopodpisano Cveto Zalokar Oražem v parlamentarno proceduro vložila zakon o zasegu premoženja nezakonitega izvora. Koalicijske poslance, razen vzdržanih iz LDS, je zaskrbelo, da ministrstvo za pravosodje obljubljene reforme ne bo speljalo. Nekaj zaradi zadržkov nekaterih strokovnjakov, ki jih je strah prevelikega posega v človekove pravice, pa tudi zaradi vpliva kapitalsko močnih interesnih skupin.
Čeprav so zakon posvojili v delu koalicije, za besedilom dejansko stoji njegov pravi avtor, dr. Mirko Pečarič, docent na Fakulteti za upravo. Vtis, da bi tudi po njegovem predlogu zakona morala npr. Simona Dimic dokazati, od kod ji biserna ogrlica, je napačen, odgovarja na naše vprašanje. Celo v najstrožjih ureditvah, denimo na Irskem, se represivni organi ne morejo osredotočiti na posameznika zgolj zato, ker ima veliko premoženja, pojasnjuje. Vedno mora obstajati utemeljen razlog za sum, da se neka oseba ukvarja s posebej določenimi, t. i. kvalificiranimi kaznivimi dejanji. Večina držav na ta seznam uvršča preprodajo drog, pranje denarja in hujše oblike gospodarske kriminalitete, kot so delovanje v kriminalni združbi, korupcija, pranje denarja ...
Država bi po njegovem predlogu lahko začela postopke zasega premoženja šele, ko bi sodišče z npr. sklepom o preiskavi ali odredbo potrdilo indice, da obstaja sum kaznivega dejanja. Šele potem bi se lahko sprožili postopki ugotavljanja in zavarovanja premoženja. Tako ugotovljeno premoženje bi ostalo »zamrznjeno« do konca kazenskega postopka. Šele če bi se ta končal z obsodilno sodbo, bi se lahko začel postopek, v katerem bi moral obsojenec sam dokazati zakonit izvor vse lastnine, ki je kakorkoli povezana z njim. Torej tudi, če je npr. nepremičnine prepisal na sorodnike ali prijatelje. Če bi bila razlika med posedovanim in zakonito izkazanim premoženjem tako velika, da o njej ne bi dvomil »noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek«, bi država premoženje zaplenila.
Ker je zdaj mogoče zaseči le premoženje, pridobljeno iz točno določenega kaznivega dejanja, bi bil tak postopek seveda velik korak naprej. A četudi mnogi menijo, da gre za korak predaleč, ima predlagani institut »filozofske« temelje. Droga se denimo preprodaja na črnem trgu brez računov, policisti pa praviloma preprodajalca zasačijo pri posameznem poslu. Še pri tako obsežni preiskavi policisti ne bi mogli najti materialnih dokazov za obseg celotnega posla. Ali pa korupcija, tipičen primer so podkupnine, kjer gre za odnos med posameznikoma, od katerih nobenemu ni do tega, da bi kaznivo dejanje prijavil policiji. Ker ni konkretnega oškodovanca - oškodovana je družba -, je policija večinoma nemočna. Zaradi tega vrsta držav pri tej obliki gospodarske kriminalitete zadnje desetletje uvaja t. i. prakso obrnjenega dokaznega bremena.