Kdo so novi lobisti?

Verjamete lokalni civilni iniciativi? Kdo stoji za njo? Verjamete odvetnikom, da zgolj branijo pravno državo? Kaj pa županom, ki najemajo svetovalna podjetja? Celo zunanje PR-službe? In državnim podjetjem, ki sklepajo nikoli dovolj pojasnjene pogodbe o izvajanju komunikacijskih aktivnosti? Verjamete sindikatom, ko protestirajo za svojega direktorja? Verjamete, da smo patrie kupili zaradi naših vojakov? In da je Vegrad zgradil Celovške dvore v veselje vsem? Verjamete ministru za finance, ki je nenadoma prepričan o nujnosti nižjih davkov? In ali verjamete, da jim gre predvsem za promocijo Pomurja? Za razvoj vseh? Vas končno zanima, kdo ima največjo mrežo? Je to res tajnica predsednika vlade? Ali je tudi njen odstop zgolj zrežiran?

T. i. civilna iniciativa

Konec oktobra je v Sloveniji izbruhnila razprava o t. i. energetskih stebrih. Čeprav je šlo za zapletena, strokovna vprašanja, so se v razpravi aktivirali sindikati, politične stranke in lokalne skupnosti. Ministrica za gospodarstvo Darja Radič, ki je nekaj tednov pred tem prevzela ministrovanje, pa je potožila, da jo je »politični« odziv na njeno odločitev o združitvi obeh stebrov presenetil. V javnosti so zakrožile anonimke. A niso jih pisali ogorčeni delavci, razočarani zaposleni. Dejansko so se aktivirala nekatera svetovalna podjetja, novinarjem so telefonirali različni spin-doktorji, svetovalci, tudi direktorji. Da gre za denar, je bilo jasno že od vsega začetka: konec koncev naj bi oba stebra konec tega leta končala s 150 milijoni evrov dobička, kot je predvidel Matej Lahovnik. Nihče drug v Sloveniji ga ne bo imel toliko. Je šlo le za strokovno in politično razpravo? Ali pa smo kaj spregledali?
Na sedežu Holdinga slovenskih elektrarn smo imeli konec oktobra delovno, novinarsko srečanje s tedaj novim vodjem HSE Vilijem Pozebom. A po naključju smo pri recepciji stavbe srečali tudi Božidarja Novaka, direktorja komunikacijske skupine Spem. Sam je rekel, da je bil na prijateljskem obisku. A Novak in Spem že nekaj let zagotavljata svoje storitve Pozebovim Dravskim elektrarnam. Cena tega sodelovanja ostaja poslovna skrivnost, po pisanju Večera pa naj bi bil Pozeb nedavno mesečni pavšal, za katerega se je s Spemom dogovoril prejšnji direktor Damijan Koletnik, znižal z 20 tisoč na 10 tisoč evrov. Poleg tega naj bi bil Spem upravičen še do nagrad ob posameznih dosežkih, vrednih tja do 100 tisoč evrov. Seveda se lahko vprašamo, kaj pravzaprav počne Spem, ki naj bi se ukvarjal z odnosi z javnostmi (PR), v tem državnem podjetju, ko pa novinarjem na vprašanja odgovarja kar Pozeb osebno. Za kakšno »komunikacijsko svetovanje in izvajanje komunikacijskih aktivnosti v podporo projektu hidroelektrarne na Muri in črpalne hidroelektrarne Kozjak« naj bi šlo? Je to PR? In ker gre za javna sredstva - je to tudi v javnem interesu?
Lahko bi se šalili, češ da v Spemu pač črpajo denar iz državnega podjetja ob pomoči Vilija Pozeba, ki je bil prej zaposlen v Spemu. A je resnica še bolj tragična. Spem organizira še druge stvari. Kako se na primer lobistično podjetje postavi po robu lokalni ekološki civilni iniciativi? Preprosto. Tako, da ustanovi svojo iniciativo, tudi to na videz civilno. Zaradi načrtovane gradnje črpalne elektrarne Kozjak na primer že kar nekaj let obstaja civilna iniciativa, ki opozarja na nekatere pomanjkljivosti projekta. Civilno iniciativo, ki je že prerasla v ekološko društvo, vodi profesor na mariborski Pravni fakulteti dr. Borut Holcman. To samoniklo gibanje, temelječe na prostovoljstvu, npr. opozarja, da bo umestitev strojnice nove črpalne hidroelektrarne 80 metrov globoko v središče podtalnice, s katero se oskrbuje del severovzhodne Slovenije, imelo škodljive posledice. Ne nasprotuje, opozarja na napačno izvedbo. »Smisel civilne iniciative je seveda biti regulator tam, kjer država odpove,« pravi Holcman. In dodaja: »Potem pa imate lobistične civilne iniciative, ki delajo v korist ekonomskih interesov.« Pred letom so namreč kar zaposleni v Dravskih elektrarnah ustanovili iniciativo Za ČHE Kozjak. Vse je postavljeno zelo profesionalno, s spletno stranjo in z vsemi dejavnostmi, ki sodijo k civilni iniciativi. »Ne vem, od kod bi lahko prišla ta zamisel, od energetikov že ne,« pravi Holcman in opozarja, da je Spem s to lobistično akcijo zlorabil institut civilne iniciative. K temu pa dodaja, da jih lahko sedaj tudi direktor direktorata za energijo pri gospodarskem ministrstvu Janez Kopač imenuje »ekofundamentalisti«. Češ, so tudi takšni, ki so za.

Jedrska opcija

Spem torej sodi v t. i. prvi energetski steber okrog HSE, drugega pa obvladuje konkurenčna komunikacijska skupina Pristop. Ta ima okrog krške jedrske elektrarne oziroma podjetja GEN energija vzpostavljen t. i. svetovalni konzorcij. Jasno, tudi Krško je v državni lasti, tudi Krško je eno izmed najdonosnejših podjetij, vir interesov in denarja za svetovanje. Kdor je zadnje tedne pisal o podjetju GEN energija, denimo o sporni prodaji državne elektrike, se je lahko nadejal tudi klica Andreja Drapala. Drapal, eden izmed lastnikov in partnerjev skupine Pristop, ne skriva, da v podjetju izvajajo še kaj več kot zgolj PR. Ravno nasprotno, danes se številna t. i. PR-podjetja ukvarjajo predvsem z lobiranjem, razlaga Drapal. Naloge postajajo kompleksne, javnosti je več, »pogosto se z naročnikom dogovoriš za cilj, a ta cilj je odvisen od številnih javnosti, med drugim so to tudi odločevalci«. Če govorimo o podjetju GEN energija, konzorcij, ki ga vodi Pristop, podpira družbeno sprejemljivost jedrske opcije v Sloveniji in je za to po določilih pogodbe tudi plačan. »In to dimenzijo podpiramo tudi med odločevalci. Da, to je lobiranje,« pravi Drapal, hkrati pa zanika, da bi kakorkoli uporabljali t. i. nečiste oziroma sporne prakse, pisanje anonimk in takšno ali drugačno napadanje t. i. plinsko-premogovniške opcije. Neetične prakse naj bi se vedno vrnile kot bumerang, prikrito lobiranje se dolgoročno menda ne splača.
Pod izrazom lobist smo doslej v Sloveniji poznali nekatere »frilenserje, svobodnjake«, v resici »majhne ribe«, kot jim pravijo resnični slovenski spin-doktorji mreženja. Lobist naj bi bil denimo Božo Dimnik, hrvaški častni konzul s svojimi ruskimi zvezami in osebnim prijateljstvom z bivšim hrvaškim predsednikom Stipetom Mesićem. Poznamo Mileta Šetinca, bivšega funkcionarja LDS, ki se lahko pohvali, da je »zlobiral« savske elektrarne, za kar ga je še pred leti prosil tedanji direktor verige Borut Miklavčič. Miloš Čirič je znan kot lobist, pred leti je skupaj z novogoriškim Hitom finančno ministrstvo prepričal, da je znižalo davke na igralništvo. Tudi Bogdan Biščak, zdaj generalni sekretar Zaresa, se je med zlomom LDS in pred ustanovitvijo nove stranke ukvarjal z lobiranjem. V času Janševe vlade pa so med državo in gospodarstvom, pogosto celo v obrnjeni smeri, kot je to v navadi, hodili novi lobistični posredniki. Janšev nekdanji kolega Darko Njavro je denimo obiskoval nekatere direktorje, z njimi pil kavico in govoril o zadevah, o katerih bivši direktorji še danes molčijo - so pa bivši. Brigadir Anton Krkovič se je zapletel v afero Patria, lobiral pa je tudi za Vegrad. Vsi vemo za bivšega Janševega tajnika Boruta Petka in za samodeklariranega lobista, bivšega poslanca SDS Pavla Ruparja.
No, ob nastopu vlade Boruta Pahorja je na prizorišče stopila nova lobistična generacija. Počasi so se ti lobisti razkrivali. Dokaj hitro se je razkril nekdanji tajnik SLS, športnik Andraž Vehovar, ki naj bi bil v »predobrih« stikih z bivšo vodjo kabineta predsednika vlade Simono Dimic in s tajnikom SD Urošem Jauševcem. Pa Sebastijan Jeretič, bivši Pahorjev PR-ovec, ki je svoje podjetje Nevro PR utemeljil na »nevroznanosti«. Jeretič zase pravi, da ni lobist. Se pa tu in tam sreča s svojim kolegom, prometnim ministrom Patrickom Vlačičem, in se pogovorita o tem in o onem. »Kot prijatelja morda o kakšni zadevi malce poklepetava in podebatirava.« Tako je denimo državni Luki Koper nedavno »za drobiž« pomagal pri komuniciranju v zvezi z državnim prostorskim načrtom. A vse to je pravzaprav že zgodovina. Vehovar, ki je najprej pri Pahorju lobiral za direktorja Adrie Airways Tadeja Tufka in za bivšega prvega moža Telekoma Bojana Dremlja, je v zadnjih dveh letih izgubil večino poslov z državnimi podjetji. Njegov promet se je z milijona evrov leta 2008 zmanjšal na 500 tisoč evrov, kolikor je znašal lani. Četudi je spor med Jeretičem in Vehovarjem na površje spravil afero Dimic, je to vendarle razmeroma nepomembna zgodba o mreženju Slovenije.

Naključni razpisi

Tudi prvi mož protikorupcijske komisije Goran Klemenčič, katerega zakon o integriteti naj bi po novem uredil lobiranje, je jasen pri odgovoru na vprašanje, kdo je danes v Sloveniji med najvplivnejšimi. »Danes lobiranje opravljajo, ne da bi se temu tako reklo, komunikacijske skupine in odvetniki. V Sloveniji sta to seveda Pristop in Spem ter različne njune subsidiarne družbe, ki se ne gredo le komunikacije, ampak predvsem lobiranje. S tem ni nič narobe, a le če se bodo registrirali in to počeli transparentno,« pravi Klemenčič. Tudi Branko Lobnikar, eden izmed avtorjev zakona o integriteti in bivši državni sekretar na ministrstvu za javno upravo, je jasen: »Če iščemo podjetja, ki so poleg velikih odvetniških družb ključni igralci v Sloveniji, sta ta trenutek res pomembni dve, Zavrlov Pristop in Novakov Spem. Obe sicer delujeta kot PR-podjetji, pri čemer lobiranja ne propagirata, a ga kljub vsemu izvajata.« Pogosto gre tudi za storitev »all-in-one«, ki obsega vse od odnosov z javnostmi do lansiranja posameznih informacij, vpliva na odločevalce ali selekcioniranja objav - »to je pravzaprav priprava terena za lobiranje,« dodaja Lobnikar.
In res, največje med podjetji, ki imajo v nazivu »lobiranje«, je podjetje Konzul, katerega vodja je Čirič, lastnik pa tudi Biščak. Lani je imelo to podjetje zanemarljivih 50 tisoč evrov prometa, obe največji podjetji skupaj pa imata skoraj 20 milijonov evrov prometa z vsemi svojimi dejavnostmi. »Frilenserji, svobodnjaki so seveda lahko lobisti in lahko parcialno izvajajo storitve lobiranja, a če bi jih primerjal glede na promet, so frilenserji taksiji, agencije pa letala. Z obojimi prideš na cilj. Odvisno, kam se pelješ,« je denimo odgovoril Božidar Novak. Pod vladavino Janeza Janše se je Novak s svojo skupino Spem oziroma podjetjem Media polis politično precej izpostavil in se tudi opekel. V zameno za nekatere storitve je svoja podjetja posodil politiki. Od tega je seveda imel dobiček. Tudi oglaševalska zbornica se je leta 2006 začudila, ko je večina državnih podjetij začela svoje oglase objavljati prek novoustanovljenega Media polisa. A Media polis je zato oglase usmerjal k izbranim medijem, iz zadnjih ugotovitev parlamentarne komisije, ki preučuje financiranje brezplačnikov, in iz analiz davčne uprave pa še izhaja, da je Media polis celo financiral izdajanje brezplačnikov SDS.
Pod vlado Boruta Pahorja povezanima podjetjema Spem in Media polis posli ne cvetijo več tako kot prej. Promet Media polisa se je od leta 2008 do leta 2009 prepolovil, prihodki komunikacijske skupine Spem pa so se z rekordnih 4,2 milijona evrov leta 2007 znižali na lanskih 1,4 milijona. Je pa zato v vzponu Pristop, njegov promet se pod novo koalicijo iz leta v leto povečuje. Leta 2007 je znašal 10 milijonov, lani že skoraj 14. A sedaj kaže, da se lahko opeče tudi Pristop. Časnik Večer je poročal, da je vladna projektna pisarna za Pomurje, ki jo vodi Pahorjev državni sekretar in član SD Andrej Horvat, prek vladne službe za lokalno samoupravo sredstva na dveh razpisih dodelila Horvatovim prijateljem. Pri prvem razpisu je 115 tisoč evrov za spodbujanje socialnega podjetništva dobilo podjetje v solastništvu Gorana Miloševiča, ki je leta 2008 vodil njegov predvolilni štab. Okrog 600 tisoč evrov za 18-mesečno promocijo pomurske regije pa je vladna služba dodelila konzorciju podjetij pod vodstvom Pristopa, kjer je ravno tako precej Horvatovih znancev, tudi Miloševič.
Približno 100 tisoč evrov neto bi od tega odpadlo na Pristopovo podjetje Frontal, katerega solastnik in direktor je javnosti neznani Kristjan Magdič, spet Horvatov prijatelj, lokalni spin-doktor, ki rad pripravlja poslovna srečanja v bolj ameriškem kot prekmurskem slogu. Magdič, ki se bo zaradi svojih stikov s funkcionarji tudi registriral kot lobist, pravi, da bo 100 tisoč evrov za promocijo Pomurja porabil za promocijo regionalne razvojne mreže. Svetovali bodo pri komuniciranju, pisali naj bi govore in novinarjem delili informacijske pakete. Izdelali bodo katalog pomurskega gospodarstva, promocijske brošure in spletno stran. Tako kot Horvat tudi Magdič ne zanika poznanstva. A to ni edina težava. Čeprav je javni razpis objavila služba vlade za lokalno samoupravo, je Horvat priznal, da je vsebinski del razpisa pisal on. In na razmeroma strog, zapleten razpis se je prijavil le konzorcij pod vodstvom Pristopa. Zakaj ne Spem, smo vprašali v tem podjetju. Direktorica Gordana Drecun je odgovorila, da so se »glede na izrazito specifično zastavljene razpisne pogoje v SPEM Komunikacijski skupini odločili, da se na ta razpis ne prijavimo«. Očitno je bilo torej jasno, komu je razpis namenjen.

V navezi

Je to zgolj naključje? Andrej Horvat je bil 5. januarja 2006 imenovan za državnega sekretarja v službi za razvoj tedanje Janševe vlade, od marca 2006, ko je odstopil tedanji minister za razvoj Jože P. Damjan, pa je vodil tudi službo vlade za razvoj. Morda še eno naključje, ampak Horvat je tedaj podpisal pogodbo prav s Pristopom. Za 21 tisoč evrov je Pristop zagotovil »svetovanje in pripravo vsebin ter informiranje javnosti s področja dela Službe Vlade RS za razvoj«. Kot je znano, je kabinet predsednika vlade primer Andreja Horvata poslal v preverjanje protikorupcijski komisiji, ki jo vodi Goran Klemenčič. Verjamemo, da bo Klemenčič zadevo natančno preveril. In ker že pišemo o mrežah, o Pristopu in Spemu, spet ne moremo mimo še ene opombe: Klemenčičeva žena, odvetnica Nina Zidar Klemenčič, je skupaj s Tinetom Kračunom in lobistom Božom Dimnikom manjšinska lastnica podjetja Intermedius, pravno medijsko in korporativno svetovanje, d. o. o. Večinski, 56-odstotni lastnik pa je Spem.