Priloga / Potrebujemo stanovanjsko politiko
Dr. Ivo Lavrač, Ekonomska fakulteta v Ljubljani
MLADINA, št. 8, 24. 2. 2011
© Borut Krajnc
Formalno stanovanjske politike nimamo od leta 2009, ko se je iztekel nacionalni stanovanjski program. Za njim nam sicer ni treba zelo žalovati. Imel je napačen cilj graditve deset tisoč stanovanj na leto. Ta cilj se je v grobem, žal, uresničil in zdaj imamo opravka z zalogo neprodanih stanovanj, vendar ne zaradi izvajanja nacionalnega stanovanjskega programa, saj država ni dala sredstev za uresničitev tega programa, pač pa zaradi napačnih predvidevanj gradbincev in stroke. Zadnje desetletje je dejansko izvajana stanovanjska politika napačno dajala prednost spodbujanju lastniške zasedenosti namesto najemništva stanovanj in tako prispevala k zaostrovanju težav. Sedaj bi zelo potrebovali pravilno stanovanjsko politiko. Njena odsotnost se najbolj čuti v izgubi usmeritve pri spodbujanju gradbeništva, saj ne znamo definirati ključnega ukrepa. Vendar so ključni izzivi naše stanovanjske politike strukturne in ne konjunkturne narave. Pohvaliti je treba trud sedanjega ministra za okolje in prostor, da se stanovanjska politika oziroma nacionalni stanovanjski program oblikuje na novih temeljih. Ker si vlada tega še ni zastavila kot medresorsko nalogo, je domet truda znotraj ministrstva za okolje in prostor in njegovega ponovno vzpostavljenega stanovanjskega sveta le oblikovanje nosilnih idej, ki bi jih minister potem šele moral ''prodati'' ministrskim kolegom. Vlada se omejuje na nekaj prednostnih nalog, med njimi pa ni stanovanjske politike. Zaveda se sicer, da je sanacija gradbeništva in bančništva ključna za izhod iz krize, toda sodeč po zadnjih izjavah ministrov upa, da se bo težava rešila sama od sebe, ker nepremičninski trg oživlja. Nepremičninski trg res počasi oživlja, a to ne bo rešilo vprašanja zaloge neprodanih stanovanj in bilanc bank, še manj bo rešilo strukturni problem dostopnosti stanovanj. Ključno ostaja, da naša produktivnost in dohodki povprečnemu gospodinjstvu ne omogočajo reševanja stanovanjskega vprašanja samo na tržnih temeljih, če je primerno stanovanje v naših kulturnih in naravnih razmerah normativno drugače definirano od tržno uresničljivega.
Analiz sedanje stanovanjske politike ne manjka. Ključne ugotovitve je dobro poudarila dr. Srna Mandič že leta 2007: »Med vsemi državami v EU 25 ima Slovenija najmanjši obseg stanovanjskih dodatkov, drugi najmanjši obseg javnih sredstev, namenjenih za stanovanja, in tretji najmanjši odstotek gospodinjstev v najemnih stanovanjih.« V premislek ponujam nekaj predlogov za novo usmeritev stanovanjske politike.
Več neprofitnega najemništva
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Dr. Ivo Lavrač, Ekonomska fakulteta v Ljubljani
MLADINA, št. 8, 24. 2. 2011
© Borut Krajnc
Formalno stanovanjske politike nimamo od leta 2009, ko se je iztekel nacionalni stanovanjski program. Za njim nam sicer ni treba zelo žalovati. Imel je napačen cilj graditve deset tisoč stanovanj na leto. Ta cilj se je v grobem, žal, uresničil in zdaj imamo opravka z zalogo neprodanih stanovanj, vendar ne zaradi izvajanja nacionalnega stanovanjskega programa, saj država ni dala sredstev za uresničitev tega programa, pač pa zaradi napačnih predvidevanj gradbincev in stroke. Zadnje desetletje je dejansko izvajana stanovanjska politika napačno dajala prednost spodbujanju lastniške zasedenosti namesto najemništva stanovanj in tako prispevala k zaostrovanju težav. Sedaj bi zelo potrebovali pravilno stanovanjsko politiko. Njena odsotnost se najbolj čuti v izgubi usmeritve pri spodbujanju gradbeništva, saj ne znamo definirati ključnega ukrepa. Vendar so ključni izzivi naše stanovanjske politike strukturne in ne konjunkturne narave. Pohvaliti je treba trud sedanjega ministra za okolje in prostor, da se stanovanjska politika oziroma nacionalni stanovanjski program oblikuje na novih temeljih. Ker si vlada tega še ni zastavila kot medresorsko nalogo, je domet truda znotraj ministrstva za okolje in prostor in njegovega ponovno vzpostavljenega stanovanjskega sveta le oblikovanje nosilnih idej, ki bi jih minister potem šele moral ''prodati'' ministrskim kolegom. Vlada se omejuje na nekaj prednostnih nalog, med njimi pa ni stanovanjske politike. Zaveda se sicer, da je sanacija gradbeništva in bančništva ključna za izhod iz krize, toda sodeč po zadnjih izjavah ministrov upa, da se bo težava rešila sama od sebe, ker nepremičninski trg oživlja. Nepremičninski trg res počasi oživlja, a to ne bo rešilo vprašanja zaloge neprodanih stanovanj in bilanc bank, še manj bo rešilo strukturni problem dostopnosti stanovanj. Ključno ostaja, da naša produktivnost in dohodki povprečnemu gospodinjstvu ne omogočajo reševanja stanovanjskega vprašanja samo na tržnih temeljih, če je primerno stanovanje v naših kulturnih in naravnih razmerah normativno drugače definirano od tržno uresničljivega.
Analiz sedanje stanovanjske politike ne manjka. Ključne ugotovitve je dobro poudarila dr. Srna Mandič že leta 2007: »Med vsemi državami v EU 25 ima Slovenija najmanjši obseg stanovanjskih dodatkov, drugi najmanjši obseg javnih sredstev, namenjenih za stanovanja, in tretji najmanjši odstotek gospodinjstev v najemnih stanovanjih.« V premislek ponujam nekaj predlogov za novo usmeritev stanovanjske politike.
Več neprofitnega najemništva
Nabava in najem starejših stanovanj
Stanovanjski dodatek
Poimenska odgovornost
Problematika razpisov
Zemljiška politika