intervju / Dr. Primož Šterbenc: "Protestniki bodo za resnične spremembe potrebovali še veliko energije."

Dr. Primož Šterbenc je odličen poznavalec mednarodnih odnosov, še zlasti v muslimanskem svetu, in pa doktor sociologije religije. Deluje kot raziskovalec in publicist, v svojem raziskovanju pa se osredotoča na islam, politično zgodovino ter religijsko-politične odnose znotraj muslimanskega sveta, politično-varnostna dogajanja na Bližnjem vzhodu, odnose med Zahodom in muslimanskim svetom, politiko EU do Bližnjega vzhoda in globalni strateško-varnostni položaj. Medtem ko se v medijih pojavljajo različno površne interpretacije ljudskih vstaj in uporov v arabskem svetu, ki med drugim zaznavajo komaj kaj več od tega, da gre pri vsem skupaj za tako imenovane Twitter oziroma Facebook revolucije, dr. Šterbenc opozarja, da vrenja v arabskem svetu ni mogoče dobro razumeti brez poznavanja islamske religije, številnih zgodovinskih ozadij ter ne nazadnje vloge neoliberalne ekonomske agende, ki jo je muslimanskemu svetu vsilil Zahod.

Ko je Francis Fukuyama, neokonservativni politični filozof, napisal knjigo Konec zgodovine, so mu prav številni islamski strokovnjaki močno nasprotovali in mu oporekali brezkompromisno zagovarjanje neoliberalne agende. Bi lahko rekli, da se prav ta njihova kritika danes kaže na ulicah številnih mest arabskega sveta?

Fukuyama je v svoji knjigi zapisal tezo, da po razpadu Sovjetske zveze in komunizma v globalnem okviru ne obstaja več nobena alternativa liberalni demokraciji oziroma kapitalizmu svobodnega trga. Vendar pa je tudi že sam opozoril, da neko splošno soglasje, da je liberalna demokracija najbolj racionalna oblika vladavine, v bistvu obstaja izven muslimanskega sveta. Fukuyama je tako poudaril, da je muslimanski svet edino območje na svetu, ki zavrača njegovo nosilno misel. Že sam je torej zaznal distinkcijo in tako tudi ni naključje, da so njegovo tezo močno kritizirali številni eminentni muslimanski intelektualci, kot na primer Abdulahi An''Naim, Ahmet Davutoglu in Akbar Ahmed, ki so tezo Fukuyame označili za arogantno, skupni imenovalec njihovega razmišljanja pa je bil, da ni mogoče sprejeti trditve, da je liberalna demokracija zadnja in najvišja oblika človeške civilizacije. Odgovorili so z argumentom, da je zahodni svet sicer materialno superioren, vendar pa intelektualno ter predvsem moralno inferioren in da je kapitalizem svobodnega trga tako socialno nepravičen, da ni legitimen.
Pri tem je treba tudi razumeti razliko med anglosaškim in muslimanskim razumevanjem same zgodovine. V prvem primeru je namreč zgodovina razumljena na teleološki način, saj naj bi imela neki namen oziroma končni cilj ter naj bi se kot takšna ves čas neizogibno pomikala h končnemu, absolutno pozitivnemu cilju - globalnemu demokratičnemu in kapitalističnemu miru. V islamski percepciji ta anglosaški način gledanja ni sprejet, saj naj bi bila zgodovina kroženje. Zgodovina v tej percepciji torej kroži od dobrih sistemov k slabim in nato spet k dobrim in tako naprej. Gre skratka za nenehen boj, ki je posledica človeške naravnanosti k vzpostavljanju negativnih vladavin, te pa je treba potem zaradi nepravičnih elementov zamenjati. Tu gre pravzaprav za večno stremljenje k uresničitvi pozitivnih vrednot, ki izhajajo iz Korana, in skozi to prizmo naj bi se sodilo, ali je določen sistem pravičen ali ne. In v tej muslimanski percepciji sedanji neoliberalni sistem ni pravičen.