Aravind Adiga: Beli tiger

+ + + +

Zakon džungle

Ko prihaja v Bangalore kitajski premier, se lokalni biznismen odloči, da mu bo napisal pismo. Pojasnil tisto, kar mu bodo uradni gostitelji zamolčali o Indiji, o šolah, v katerih otroci nimajo uniform, ker jih je učitelj zapil, kjer nimajo subvencioniranega obroka, ker se je zgodilo isto, kjer ljudje drago plačujejo, da se znebijo svojih hčera, kjer lokalni mogotci pobirajo del od rikšarjev, ribičev, vseh; kar ostane, pobere njihova družina. Poba, ki mu sploh ne dajo imena in ga dobi po slaščičarski kasti, v katero je narojen, je, drugače od svojih otopelih kolegov, izreden, nauči se recimo brati in podobno, nekaj ve o indijski zgodovini, je učljiv in sploh, tako da počasi napreduje. Do natakarja, do šoferja, do višjega služabnika v metropoli, za kar vse mora požirati od sodrugov in od gospodarjev; podoba vola, ki sam, brez priganjanja, vleče voz z ostanki svojih hlevskih kolegov v klavnico, je ena močnejših.

Tista o tigru, belem tigru, enem na generacijo, zaprtem v kletki, nemirnem zaradi slabih razmer, ki romanu priskrbi naslov, pa druga. Pripovedovalca namreč okličejo za Belega tigra, tako redek je njegov dar, tako redko je takšno preskakovanje slojev in kast, tako redko vladani spoznajo mehanizme podkupovanja, korupcije, neučinkovitosti organov pregona. Adiga razgalja surovo indijsko resničnost, po odpravi številnih kast sta nastali dve, tlačitelji in tlačeni, sistem je enako neprepusten in trditev, da lahko vsak postane premier, iluzorna. Potem nasuva leve in desne, Gandhija, psevdosocialiste, vse.

Adiga je polemičen, njegova pisava je kot klin, ki razpira razliko med deklariranim in dejanskim, v romanu odkrivamo Indijo služabniškega sloja, brezpravnih in neambicioznih, ljudi, katerih volilni glasovi so na trgu, tam pa kramarjenje, prestopi, španovije. Piše o podeželski Indiji, o temnem delu celine, kjer je družina talec posameznikovega prestopka, kar onemogoča upor ali celo zamero, kjer je življenje brezvredno, piše o zakotjih in skorumpiranosti vseh vrst. Pri tem je dovolj militanten; junak, ki stori radikalno in uporno dejanje, ne obžaluje, zdi se mu edino razumno v nerazumno inertnem in rigidnem svetu. Beli tiger je spisan sugestivno, slutimo poznavanje tematike, Adiga je sicer novinar in to njegov prvenec, jezik kaže povzpelega uspešneža, ki dobi uvid - in je zato banjan, kjer je razsvetlilo Prebujenega, ena najpogosteje omenjenih postaj - in na družbeno norost se odziva hladno, racionalno. Uspešno. Postane zaščiten, policijsko in sploh, obda se z denarji in mu nič ne pride do živega. Zakaj od vseh predsednikov piše ravno kitajskemu, za to pa bi morali verjetno bolj poznati zgodovino indijske levice, morda s poudarkom na maoističnih frakcijah, ali kakšen soroden fenomen. Oster, neposreden, angažiran, satiričen roman, žal verjetno precej tudi resničen.