Intervju / Dr. Will Kymlicka: "Obstaja občutek, da multikulturalizem ni pošten do večine, kar pa ne drži"

Kanadčan Will Kymlicka, profesor politične filozofije na Univerzi Queens v Kanadi in gostujoči profesor na mnogih ameriških in evropskih univerzah, je eden izmed očetov sodobne teorije multikulturalizma. Na njegove modele državljanstva, demokracije in socialne pravičnosti v razvoju multikulturnih družb, ki jih je predstavil v osmih knjigah in več kot dvesto člankih, se ne sklicujejo samo teoretiki, na posvete ga vabijo tudi ministri in predsedniki držav. Tudi pri predsedniku dr. Danilu Türku je bil. Zagotovo je Kymlicka, ki se je te dni mudil v Ljubljani in na oddelku za sociologijo FF v Ljubljani predaval o neoliberalnem multikulturalizmu, pravi naslov za pojasnila, kaj pravzaprav pomenijo “smrti” multikulturalizmov, ki so jih v zadnjem letu napovedali mnogi evropski voditelji. In tudi kaj je šlo narobe. Ob tem je treba opozoriti, da se je pojma multikulturalizem v zadnjih dveh desetletjih oprijel v javnostih slabšalen prizvok, kar so dovolj jasno ponazorile tudi besede nemške kanclerke Angele Merkel o »multi-kultiju«. Toda multikulturalizem je kot projekt in praksa upravljanja javnih politik s kulturnimi razlikami v vsaki družbi zagotovo vedno aktualen. Kymlicka je zanimiv zato, ker v primerjavi s konservativnimi pogledi na multikulturalizem, ki so »zaprli« skupine priseljencev v »etnične škatle« oziroma vzporedne družbe, zagovarja liberalni model integracije priseljencev z njihovim vključevanjem v večinsko družbo. Ta proces pa mora biti pravičen in pošten. Tako do priseljencev kot do večinske populacije.

Prihajate iz Kanade, ene izmed redkih držav, ki je uzakonila multikulturalizem. Že dve desetletji proučujete odnose do manjšin, tematizirate etnične razlike in razčlenjujete oblike multikulturnega življenja v družbi ter politike, ki te procese spodbujajo. So vas k tem temam pritegnile razmere doma?

Težko je odraščati v Kanadi, ne da bi se soočil s tem fenomenom. Hočeš ga razumeti in seveda razmišljati o tem, kako naj država ureja položaj avtohtonih ljudstev s francosko govorečo manjšino v Quebecu in še s priseljenci. Že v času dodiplomskega študija me je vznemirjala ta tematika. Takrat sem kot raziskovalec med počitnicami sodeloval tudi v delu vladne komisije, ki se je sicer ubadala s takratnimi gospodarskimi zagatami in pri tem naletela na neurejeno razmerje zlasti staroselcev, prvobitnih prebivalcev Kanade, do države in kanadskega državljanstva. Presenetilo me je pomanjkanje pravega diskurza o tej tematiki. Pisalo se je leto 1984 in takrat je veljalo, predvsem v politični javnosti, prepričanje, da mora pravi liberalec nasprotovati kakršnimkoli posebnim pravicam za staroselce. Če pa si se zanje zavzemal, so ti takoj pripisali pristajanje na neliberalne politične teorije in naklonjenost komunitarnosti. Te razlage so se mi zdele preveč preproste. Sam sem bil prepričan, da zagotovo obstaja način, kako se boriti za pravice manjšin znotraj liberalne misli in politične prakse. Tako se je začel moj strokovni angažma na tem področju.