Profil / Zelo nežen zmaj

Ko sva se menila, sem se mu pohvalil, da sem videl lep kup filmov in stripov na to temo - vsekakor dovolj, da vem, da mi bo to pri pisanju tega članka prej v minus kot v plus. V najstniškem panteonu zavzema lik nindže namreč prav posebej eminentno mesto - ta zakrinkani totem vsega neopazno elegantnega, ta ubijalski hibrid med Batmanom in Chuckom Norrisom. A Andreju sem po telefonu zagotovil, da ga ne bom terjal, naj s katano sklati helikopter z neba - tako kot nosilni lik legendarnega romana Ninđa - na tragu otmičara, ki sem ga prebral še v osnovni šoli.
Andrej Jasenc da človeku zelo hitro vedeti, da besede nindža ne mara kaj preveč. Zakaj? Ker je postala po nindža bumu v osemdesetih letih kolektivna zavest o tej plemeniti veščini povsem zabasana s točno takimi budalostmi, kakršne sem nakazal v prvem odstavku. »Bistveno ljubši mi je izraz 'šinobi',« pravi, »kar pomeni 'tisti, ki je prikrit', oziroma bolje 'tisti, ki zna stvari prikriti tako, da jih drugi ne znajo opaziti'. Najpomembneje je takoj na začetku razumeti, da nindžutsu ni karate ali judo - nindžutsu ni šport. Šport me ni nikoli niti malo zanimal. Če bi me, potem bi bil najbrž smučar ali kaj podobnega.«
Nindžutsu ga je tako zasvojil zato, ker je celostna veščina preživetja: »Pri vsakem resnem športu je človek po štiridesetem letu tako rekoč neuporaben za napore na najvišjih ravneh. A ko sem šel prvič na Japonsko, sem bil star šestindvajset let - torej sem bil na vrhuncu psihofizičnih sposobnosti, pa me je skupaj s kolegi naš šestdesetletni učitelj razmetal po prostoru kot vejice. Vidiš, take reči mene impresionirajo! Ta učitelj danes pri osemdesetih z lahkoto dela prevale in premete, pri nas pa marsikateri bivši športnik pri šestdesetih še prdne zelo težko, če mu pri tem ne pomagata vsaj dva človeka.«