Solidarnost / Iskanje nove solidarnosti

Na spletnem portalu Vest.si je bilo pred časom objavljeno pismo, ki je bralce pozivalo, naj pomagajo materi, ki je v tragediji na Zaloški cesti izgubila otroka. Deklica je umrla, ker jo je oče vrgel skozi okno, potem pa je skočil tudi sam. Poziv k solidarnosti je naletel na običajne internetne odzive, le da je iz sočutja razprava hitro prešla v skrajne vode nacionalizma. Nekdo je napisal, da naj bi bila mati sama kriva, ker je izgubila otroka. Drugi je dodal, da naj se vrne v Tuzlo. Spet tretji, da je treba pomagati slovenskim otrokom in slovenskim materam, ne pa priseljencem. Od poziva k solidarnosti je ostalo bolj malo.
Slovenci zase radi poudarjajo, da so solidarni. Pomagajo pri naravnih nesrečah, sodelujejo s humanitarnimi organizacijami, dotaknile naj bi se jih zgodbe priseljenskih delavcev. Vendar solidarnost v družbi ni samo samaritanstvo, pomoč iz usmiljenja, pač pa širši koncept funkcioniranja družbe. Solidarnost je vezni člen, je moralna zaveza vsakega posameznika. Človek se namreč rodi v neko družbo, uživa njeno blaginjo, ki vsaj na začetku ni posledica njegovega dela. In zato je vsak posameznik dolžnik tej družbi, tisti, ki imajo več, so večji dolžniki kot oni, ki imajo manj. Tako je recimo o solidarnosti razmišljal nekdanji francoski premier, Nobelov nagrajenec za mir Leon Bourgeois. A to je bilo pred sto in še nekaj leti. Kaj pa se pravzaprav danes dogaja s koncepti solidarnosti v Sloveniji?
Dr. Niko Toš, ki že desetletja preučuje javno mnenje v Sloveniji, pravi, da raziskave kažejo neko zapiranje, neko negotovost ob prihodnosti, hkrati pa ne drži, da bi ljudje na splošno oporekali socialnim vrednotam in solidarnosti. »Potreba po skupnosti je še vedno ključna in dominantna v naši družbi. Ljudje dojemajo pomen, ki ga imajo solidarnostna omrežja. Recimo zdravstveno zavarovanje, tudi pokojninsko zavarovanje kot solidarnostno, četudi v te mentalne vzorce počasi pronicajo stvari, ki gredo v drugo smer. A solidarnostni koncept je v naši družbi še vedno prevladujoč, legitimen, upadanja nismo zaznali, zaznali pa smo izgubo vere, zaupanja v funkcioniranje institucionalnega sistema družbe, države, da bi ta zagotavljala in regulirala družbene odnose na predpostavki solidarnosti.«