“Tragedije skupnega so vseskozi prisotne, krizni časi jih le poudarijo.”

Dr. Aljaž Ule je 37-letni raziskovalec in predavatelj na Univerzi v Amsterdamu, v manjšem deležu pa je zaposlen tudi na Fakulteti za naravoslovje, matematiko in informacijske tehnologije v Kopru.
Ukvarja se predvsem s strukturo in z učinkovitostjo trgov, z dinamiko socialnih omrežij, kulture in družbenih norm ter z njihovim vplivom na prostovoljno pomoč in sodelovanje v družbi.

Leta 2009 je postal prvi slovenski znanstvenik, ki mu je uspelo v ugledni znanstveni reviji Science kot prvopodpisanemu avtorju objaviti družboslovni znanstveni članek. Tema - dobrodelnost do neznancev in posredno kaznovanje.

Eksperimentalni ekonomisti se pri raziskavah opirajo predvsem na laboratorijske poskuse, s katerimi skušajo dobiti vpogled v dejavnike, ki vplivajo na odločanje posameznikov v realnih ekonomskih situacijah.

Je smiselno reči, da Slovenija zdaj zaradi krize, ki je povzročila razpad družbenih vrednot, doživlja tragedijo skupnega, da torej državljani zaradi individualnih interesov niso več sposobni vzdrževati družbenega sistema s kolektivnim delovanjem posameznikov?

V Sloveniji, pa tudi v drugih državah v tranziciji morda nikoli nismo zares imeli razvitih norm sodelovanja in skupnega delovanja za dobro sistema. Sedanja družba se je razvijala v okolju, kjer je praviloma odločal in za odločitve nosil odgovornost nekdo drug. V prejšnjem sistemu, na primer, posameznik ni imel niti pravic niti odgovornosti za celotno družbo. Saj je sistem skupni trud poudarjal in organiziral skupne akcije, vendar za zelo specifične situacije. Morda je takoj po vojni, v kateri brez sodelovanja ni mogoče preživeti, v družbi obstajala neka ideja skupnega napredka, a kasnejše generacije so, ker niso šle skozi to grozljivo izkušnjo, na to pozabile. Po mojem ob prehodu v nov sistem nismo vsi povsem dobro razumeli, da bo zdaj na nas samih, na posameznikih odgovornost za skrb za družbo, državo in skupno dobro. Na Nizozemskem zaradi daljše tradicije kapitalističnega sistema nihče ne računa, da mu bo kdo pomagal oziroma da mu bo pomagala država. Ljudje so tam na problem sodelovanja veliko bolj pripravljeni. Med drugim se odločajo na podlagi veliko boljše informiranosti, zaupajo strokovnjakom itd. Pri nas pa družbeno odgovornost še vedno pogosto razumemo kot odgovornost države do nas, ne kot svojo odgovornost do države.
Sicer pa mislim, da naša sebičnost ni tako huda težava, kot je težava to, da smo sebični na naiven način. Razmišljamo kratkoročno in ne razumemo še, da se trud in ohranjanje zaupanja lahko izplačata na dolgi rok. Hkrati ne opazimo posledic, ki jih imajo naša dejanja za druge ljudi. Če se vozim z avtom, mi je na poti udobno, a s tem trajno uničujem okolje vsem drugim prebivalcem. Če spodkopavam zaupanje v družbene institucije, si pridobim pozornost medijev, za sodržavljane pa znižujem stopnjo demokratičnosti družbe. V ekonomski teoriji temu pravimo zunanji učinki oziroma eksternalije. Negativne posledice za družbo ali gospodarstvo so pogosto večje od koristi posameznika. Poleg pomanjkljive konkurence in asimetričnih informacij so ti učinki glavni krivci, da večina trgov v gospodarstvu za učinkovito delovanje potrebuje vsaj minimalno, a kompetentno regulacijo. Poseben primer je tragedija skupnega, kjer imajo sebične odločitve množice posameznikov dramatične posledice za dobrino v skupni lasti, od ribolovnih območij do družbenih institucij. Te tragedije so vseskozi prisotne, krizni časi jih le poudarijo.