Pozabljeni morilci bakterij

Zaradi bakterij, odpornih proti antibiotikom, naj bi samo v Evropski uniji na leto umrlo 25 tisoč ljudi. Vse več bakterij je odpornih proti prav vsem znanim antibiotikom. Preveč brezbrižno predpisovanje antibiotikov, tudi ko ti dejansko niso potrebni, težave samo še povečuje. Razvoj novih antibiotikov niti približno ne zmore slediti razvoju odpornosti pri bakterijah. Farmacevtska podjetja so prezaposlena z izdelovanjem dobičkonosnih zdravil za kronične bolezni zahodnega sveta. Poleg tega so lahke tarče, torej bakterijski procesi, ki jih je bilo preprosto ustaviti in s tem povzročiti bakterijsko smrt, bolj ali manj izčrpane, brskanje za novimi tarčami po bakterijskem genomu pa se, kot pravi dr. Bojana Beović z ljubljanske Infekcijske klinike, za zdaj ni izkazalo za ravno učinkovito.
Pogosto torej zdravniki ostajajo nemočni v boju proti bakterijam. A obstaja še eno orožje, ki pa si ga večina ne upa vzeti v roke - bakteriofagi. To so preprosto virusi, ki napadajo bakterije, se v njih razmnožujejo in iz njih izstopijo, s tem pa povzročijo bakterijsko smrt. Za človeški organizem so v bistvu nenevarni. Navsezadnje jih v naših telesih gostuje na milijarde in so na primer pomembna sestavina naše črevesne flore. Pravzaprav so bakteriofagi najbolj množična oblika življenja na svetu, saj njihovo število nekajkrat presega število bakterij. So povsod okrog nas.
Torej, namesto iskanja novih umetnih orožij za boj proti bakterijam imamo še eno možnost - da jih izpostavimo njihovim naravnim sovražnikom. »Zamisel o uporabi bakteriofagov za zdravljenje bakterijskih okužb je podobna zamisli, da bi v kmetijstvu namesto streljanja preveč razmnoženih divjih prašičev naselili volkove ali da bi namesto uporabe insekticidov za uši naselili pikapolonice,« pravi imunolog dr. Alojz Ihan. To pa ima prednosti in slabosti. »Zamisel je zanimiva, eko, poetična in že dokaj stara. Dvome zbuja izvedljivost. Kajti pri ekoravnovesjih ni nič 100-odstotnega, mi pa bi radi okužbo ozdravili hitro in v celoti. Če bi stvar z virusi proti bakterijam tako dobro delovala, potem bakterij sploh ne bi bilo. Kot bi tudi nas ne bilo, če bi virus gripe deloval 100-odstotno,« je skeptičen dr. Ihan. A dejansko bakteriofage za zdravljenje bakterijskih okužb že uporabljajo, samo ne ravno na krajih, ki bi v zahodni medicini zbujali največ zaupanja.

Novo rojstvo

Ne samo zamisel, tudi uporaba bakteriofagov za zdravljenje bakterijskih okužb je stara. Pravzaprav je starejša od antibiotikov. Za odkritelja bakteriofagov velja biolog Felix d''Herelle s francoskega Pasteurjevega inštituta, ki jim je leta 1916 tudi nadel ime - sestavljenko iz grških besed za bakterija in žreti. V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja so bakteriofagi v medicini dosegali zavidanja vredne uspehe. D''Herellu naj bi na primer uspelo pozdraviti tisoče obolelih za kolero in bubonsko kugo. Njegove bakteriofagne pripravke naj bi bila takrat v Franciji tržila družba, ki jo danes poznamo kot L''Oreal. Ameriško farmacevtsko podjetje Elly Lilly je prav tako prodajalo več bakteriofagnih pripravkov. A nad bakteriofage so se kmalu zgrnili temni oblaki. Ker je bilo znanje iz mikrobiologije in medicine takrat še zelo šibko, so številni dvomili že o samem obstoju, kaj šele o učinkovitosti bakteriofagov. Dvome je krepilo pomanjkanje ustreznih kliničnih raziskav, ki bi potrjevale učinkovitost. In ker je bilo dejansko tudi znanje o bakteriofagih takrat še izjemno pomanjkljivo, zdravljenje pogosto ni bilo tako učinkovito, kot bi lahko bilo. Poleg tega se je začela doba antibiotikov. Bakterije so cepale druga za drugo. Odpornih tako rekoč ni bilo. Na Zahodu so bakteriofagi utonili v pozabo. Ne pa tudi na Vzhodu. V Sovjetski zvezi, kjer je bila dostopnost antibiotikov veliko slabša, so se ohranili pri življenju. Zato sta danes najbolj znani središči za zdravljenje z bakteriofagi v Vroclavu na Poljskem in v Tbilisiju v Gruziji.
Zadnjih deset let se zanimanje za bakteriofage kot protibakterijsko orožje znova povečuje. A razvoja se za zdaj lotevajo majhna podjetja, velike farmacevtske družbe pa ne kažejo zanimanja. To je verjetno razlog, da v tem času na Zahodu še ni bila odobrena niti ena bakteriofagna terapija. Pomembna cokla je tudi to, da je znanje o bakteriofagih nakopičeno v Vzhodni Evropi. Večina znanstvene literature s tega področja ni napisana v angleščini, poleg tega velika večina opravljenih raziskav ne ustreza standardom zahodne medicine. Zato kljub izjemno spodbudnim rezultatom zdravniki bakteriofagom še vedno nikakor ne zaupajo. »Na Infekcijski kliniki se o bakteriofagih kot možnem orodju za zdravljenje bakterijskih okužb tako rekoč ne pogovarjamo. To je pri nas in v zahodnem svetu še vedno zelo neznana zadeva,« pravi dr. Beovićeva. Poleg tega si je treba predstavljati tudi odziv javnosti na načrt, da bomo bakterijske okužbe zdravili z virusi. Zadeva kar kliče po različnih sejalcih strahu in teoretikih zarot. Ko je ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) leta 2006 dovolila uporabo bakteriofagnega pripravka za zaščito pripravljenih mesnih jedi pred bakterijo Listeria, so jo z vseh strani napadli, da stvar ni dovolj varnostno preizkušena in da gre pravzaprav za nadomeščanje skrbi za higieno.

Uporabni obeti

Bakteriofagi, o tem se strinjajo vsi strokovnjaki, ne bodo nikoli povsem nadomestili antibiotikov. Razlika v preprostosti uporabe je prevelika. Ker vsak bakteriofag napada zgolj točno določene vrste ali celo podvrste bakterij, je pred začetkom zdravljenja potrebna natančna določitev povzročitelja okužbe in izbira primernega bakteriofaga zanj. Ker se zaradi svoje velikosti težje razporedijo po celotnem telesu, je pomembno vnaprej določiti mesto okužbe. Bolnik pa pogosto ne more tako dolgo čakati in takrat so antibiotiki s širokim spektrom delovanja edini možni način zdravljenja. Poseben problem so sistemske okužbe, opozarja dr. Ihan. »Telo ni steklenica tekočine, ampak labirint z neštetimi pregradami, ki večjim molekulam, zlasti pa virusnim delcem ne dovolijo prostega prehoda. Da ne omenjam imunskega sistema, ki virusom ni prav naklonjen. Zato imam o uporabi bakteriofagov pri sistemskih bakterijskih okužbah precej dvomov, je pa res prav pri teh okužbah odpornost bakterij proti antibiotikom največji problem.«
A bakteriofagi imajo tudi nekaj pomembnih prednosti pred antibiotiki. Ker so zelo specifični, lahko uničijo sovražne bakterije, ne da bi zraven uničili še koristno bakterijsko populacijo v telesu. Antibiotike telo presnavlja in izloča, zato je potrebnih več odmerkov. Bakteriofagi pa se zadržujejo in razmnožujejo izključno na mestu okužbe. Šele ko jim zmanjka »hrane«, torej ko so patogene bakterije uničene, zapustijo organizem. Teoretično bi tako zadostoval že en sam odmerek, ki bi lahko svoje delo opravil, še preden bi se naš imunski sistem odzval. Poleg tega je pojavljanje bakterijske odpornosti proti bakteriofagom precej manj pogosto kot pri antibiotikih, z uporabo »koktajla« bakteriofagov, ki na različne načine napadajo isto vrsto bakterije, pa je mogoče razvoj odpornosti skoraj povsem preprečiti.
Ihan možnosti uporabe bakteriofagov v zahodni medicini ne izključuje, a po njegovem bi jih bilo treba najprej preizkusiti v primerih, ko imamo opravka s kroničnimi okužbami, pri katerih jih je mogoče aplicirati naravnost na mesto okužbe. »Tak primer so na primer kronične rane pri diabetesu ali pa parodontalna bolezen, kjer več tednov, mesecev, ''pasemo'' iste bakterije v lahko dostopnem tkivu. Od tistih, ki propagirajo bakteriofage, bi pričakoval, da bodo razvili dobre proizvode za te težave in s tem pokazali, da je ta način zdravljenja lahko učinkovit.« V zahodni medicini, opozarja, mora biti vsaka metoda zdravljenja taka, da jo je mogoče »zapakirati« v neki množični farmacevtski proizvod, ki ga lahko preprosto uporablja skoraj vsak zdravnik. »Vsi drugi postopki, pa če so še tako fantastični, so nazadnje problematični zaradi aplikabilnosti. Polje aplikacije in zanimanja za bakteriofagno terapijo torej zagotovo obstaja, vendar je treba preiti od zamisli k proizvodom. Če privlačne zamisli dolgo ostajajo samo zamisli, opazovalci začnemo misliti, da zamisel kljub lepoti pač ne deluje.« Brez financiranja velikih farmacevtskih podjetij, ki bi krila gromozanske stroške ustreznega preizkušanja in registracije terapije, se bo to težko zgodilo. Njihovega zanimanja pa ni opaziti. »Da bi se tega področja lotila velika farmacevtska podjetja, ne gre pričakovati, ker obstaja bistveno preveliko tveganje za neuspeh. Če bakteriofagna terapija zaživi na drugih področjih, se bo to morda spremenilo. A vprašanje, ali se sploh bo,« pravi dr. Tomaž Bratkovič z ljubljanske Fakultete za farmacijo.
To pa ne pomeni, da bakteriofagne terapije v izjemnih primerih ne bi mogli uporabljati tudi v Sloveniji. Poljska je članica Evropske unije, pa na Hirszfeldovem inštitutu v Vroclavu kljub vsemu zdravijo bolnike z bakteriofagi. Kot je v spremljajočem intervjuju povedal vodja tamkajšnjega laboratorija za bakteriofage dr. Andrzej Górski, se pri tem opirajo na 35. člen Helsinške deklaracije Svetovnega zdravniškega združenja, ki takrat, kadar vsi uveljavljeni načini zdravljenja odpovedo, dovoljuje uporabo še ne dokončno preizkušenih terapij. To pa počnemo tudi v Sloveniji. »Zdravljenje s še ne zadostno preizkušeno in dokazano terapijo že uporabljamo, kadar bi kako še neregistrirano zdravilo posameznemu bolniku utegnilo koristiti, v tujini pa poteka raziskava o učinkovitosti tega zdravila. Tedaj prosimo, da se bolnik vključi v raziskavo, in mu s tem omogočimo prejemanje zdravila. Seveda pa je treba pred tem bolnika in svojce opozoriti na morebitna tveganja in dobiti njihovo soglasje,« razlaga dr. Beovićeva. »Tudi zdravljenje z bakteriofagi bi bilo v takem primeru verjetno mogoče. Je pa pri akutnih okužbah včasih težava z logistiko, ker morate zdravljenje začeti v nekaj urah in se je za kaj takega v tem času težko organizirati.« Predsednik Komisije za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj pravi, da bi komisija, ki je pristojna za etično presojo novih terapij, skrbno pretehtala razmerje med možnimi tveganji in pričakovano koristjo za bolnika in bi k zdravljenju z bakteriofagi verjetno dala soglasje, saj gre za precej varno, čeprav še ne uveljavljeno zdravljenje. Ravnanje v skladu s 35. členom Helsinške deklaracije je po njegovem modro in etično ravnanje, saj je ne samo rešilo veliko življenj, ampak je tudi prispevalo dragocene izkušnje in nova medicinska spoznanja. »Prepovedati ga bi pomenilo odreči se morda zadnjemu upanju za rešitev bolnika, pa tudi možnosti, da se naučimo česa pomembnega.«
Če 25 tisoč smrti zaradi proti antibiotikom odpornih bakterij v Evropski uniji preračunamo glede na število prebivalcev, potem imamo v Sloveniji vsako leto približno sto priložnosti, da bi se naučili česa novega o bakteriofagih.