Intervju / Dr. Philip Altbach: "Danes vsi poznajo znak za mir, a skoraj nihče ne ve, kaj pravzaprav ponazarja"

Začelo se je leta 1960, ko se je študent chicaške univerze odpravil v Veliko Britanijo, in tam je njegovo oko po naključju obstalo na bedžu s preprostim simbolom, na katerem so bile le tri črte. Znak, ki so ga uporabljali lokalni borci za jedrsko razorožitev, mu je bil všeč, zato ga je odnesel domov. Ker je bil sam takrat eden vidnejših predstavnikov ameriškega študentskega gibanja, ki je bilo ravno takrat v polnem razmahu, in ker so se zavzemali za družbene spremembe, večje spoštovanje človekovih pravic in konec vojne v Vietnamu, je kolegom predlagal, da bi mirovniški znak iz Evrope prevzeli tudi sami. Kmalu zatem znak za mir ali “peace” ni postal le njihov simbol. Postal je mednarodni simbol miru in hkrati eden najbolj prepoznavnih simbolov sploh. Dr. Philip Altbach seveda ni znan le po tem, da ima zasluge za globalno prepoznavnost znaka za mir. Je tudi priznani strokovnjak za visoko šolstvo in odličen poznavalec visokošolskih sistemov po vsem svetu. Njegova karierna pot je impresivna, saj je med drugim poučeval na univerzah Harvard, Stanford in Wisconsin-Madison, pa tudi denimo na Univerzi Bombaj in šanghajski univerzi, ki pripravlja najbolj znano lestvico kakovostnih visokošolskih ustanov. Zadnje desetletje in pol poučuje na Boston Collegeu, kjer vodi tudi Center za mednarodno visokošolsko izobraževanje. V Sloveniji se je ustavil na poti iz Moskve, med drugim zato, da bi zbral dodatne informacije za članek, ki ga pripravlja o našem visokošolskem sistemu.

Glede na to, da ste zadnje dni zbirali podatke o našem visokošolskem sistemu, vas verjetno že smem vprašati, kakšne so vaše ugotovitve. Nam gre dobro ali smo morda v težavah?

Trenutno res pripravljam članek o Sloveniji in njenem visokem šolstvu. Zavedam se, da moje ugotovitve pri vas najverjetneje ne bodo ravno najbolje sprejete. V članku namreč zagovarjam tezo, da vaša država v obstoječih razmerah ne bo mogla zagotoviti prvovrstnega visokošolskega sistema, primerljivega z najboljšimi univerzami na svetu. Ne sicer zato, ker ne bi imela dovolj pametnih ljudi ali ker njene univerze ne bi bile resne ustanove, temveč zaradi drugih razlogov. Eden ključnih je sedanji način upravljanja univerz. Slovenske univerze so danes preveč demokratične v smislu vodenja. S tem, ko lahko pri izbiri rektorjev in dekanov sodeluje tako širok krog ljudi, jim je onemogočeno, da bi za vodenje izbrale najbolj kompetentne kadre. Na dolgi rok se bo za problematičnega izkazal tudi brezplačni študij. Zadnji razlog pa je povezan s tem, da si lahko Slovenija v resnici privošči samo eno dobro raziskovalno univerzo in to je očitno največja, ljubljanska univerza. Ostale bi se morale osredotočati na poučevanje študentov. Nobena država si namreč ne more privoščiti, da bi bile vse njene univerze usmerjene tudi raziskovalno. To je predrago.