Pahorjeva zadnja naloga

»Razočarali ste me kot volivko, kot državljanko in kot osebo z izdelanimi načeli in principi, ki nasprotujejo oportunizmu in kompromisom za vsako ceno. Upam, da to ni začetek štiriletnega nizanja razočaranj. Moj volilni spomin namreč ni tako kratkotrajen, kot ga povprečnemu volivcu pripisujejo politični strategi,« je v pismu Borutu Pahorju zapisala ena od razočaranih državljank. Razočarana pisma Pahor gotovo prejema že ves mesec, a zgoraj navedeno je bilo prvo, v času njegove prekipevajoče slave, takoj po zmagi na parlamentarnih volitvah, ko je prvič pokazal vsebino svoje politike »konsenzualizma«.
Pahor, ki je zmagal na volitvah zaradi protestnih glasov proti Janševi absolutistični vladavini, je namreč tisti mesec potegnil svojo prvo, kontroverzno potezo. Malo za tem, ko je predsednik države zavrnil željo Dimitrija Rupla, da postane veleposlanik na Dunaju, ga je Pahor postavil za svojega posebnega odposlanca. »V slehernem od sodelavcev ali tekmecev želim videti vse, kar je najboljše, saj brez tega ni politike konsenza,« je dejal takrat. Ko je decembra leta 2008 omenjena državljanka prva izgubila upanje v Pahorja, so mnogi še vedno želeli v novem voditelju levice videti nekaj globljega, strateškega in modrega. Tudi v tisti potezi so iskali logiko. V skladu z njegovo skrivnostno napovedjo, češ da bomo državljani čez čas »že razumeli«, zakaj je to naredil, češ da se pripravlja nekaj velikega.
In kaj smo spoznali? V resnici nič posebnega. Če je Pahor računal, da bo s tem sklenil prijateljstvo z Janezom Janšo, mu to ni uspelo. »Münchenski sporazum« s SDS in uvodno koketiranje z opozicijo mu ni prineslo niti miru pri arbitražnem sporazumu ne miru pri kasnejši opozicijski referendumski ofenzivi. Je pa po drugi strani omenjena prigoda že zelo zgodaj razkrila značilnost Pahorjevega vladarskega sloga. Predsednik je dejansko ves čas svoja načela in novo politiko vedno znova zakockal ob napačnih ciljih. Namesto da bi iskal konsenz na resnično pomembnih področjih, denimo v odnosu do sindikatov ali znotraj koalicije, se je Pahor dokazoval z Dimitrijem Ruplom. Ali pa kasneje, ko je na mestu vrhovne državne tožilke ščitil politično predano Barbaro Brezigar na račun pravosodnega ministra Aleša Zalarja. Ali pa ko je namesto Darje Radić na področju energetske politike raje upošteval bivšega gospodarskega ministra Andreja Vizjaka.

Črna nedelja

Ko je predsednik vlade Borut Pahor prejšnji teden po razglasitvi rezultatov superreferendumskega poraza zakorakal med novinarje v Cankarjevem domu, je hodil ponosno in pokončno, s skorajda naučeno manekensko pozo. Včasih je pogledal nekam v strop, spominjal pa je na tisto figuro v tragičnem filmu, okoli katere se rušijo visoke stolpnice, betonski bloki mu padajo pod noge, njega pa skrbi prah na ramenu. Spet je kazalo, da ve Pahor nekaj več kot vsi ostali. Ali kot je ocenil dva dni pred nedeljskim referendumom: »Menim, da približno vem, kaj se utegne zgoditi v Sloveniji in zlasti v mednarodni skupnosti v naslednjih letih. In vam moram reči nekaj zelo nečimrnega. Mislim, da sem najboljši voditelj za to, da speljem Slovence in Slovenijo varno skozi čeri, ki prihajajo.« Jaz sem najboljši? Me imate za malenkostnega?
Danes se ni več težko šaliti na Pahorjev račun. Zakladnica njegovih sočnih izjav je dejansko obsežna. Petje v duetu z Alfijem Nipičem, čiščenje kopačk slovenskim nogometašem, »krucifiks«, fantastičen dan in tista znana izjava pred skupino menedžerjev, da se tudi sam s 3000 tisoč evri visoko plačo težko prebija iz meseca v mesec. A navaden hec brez resne vsebine so kmalu postale tudi njegove najresnejše trditve. Še prejšnji mesec je Pahor ponavljal, da utegnejo ob padcu pokojninske reforme bonitetne hiše kaznovati Slovenijo in da Sloveniji grozi tako imenovani portugalski scenarij. Ta teden pa se je izkazalo, da je šlo zgolj za še en hec. Bonitetne agencije so sporočile, da je predsednik vlade pretiraval. A ne zgolj s Portugalsko. Tudi z napovedjo »surovega« interventnega zakona je Pahor očitno samo strašil, saj ga je zadnji teden zamenjal proračunski rebalans.
Rezultati referendumskega trojčka so bili seveda izredno slabi. Še slabši, kot so napovedovale javnomnenjske ankete. Zavrnitev treh zakonov je bila skorajda plebiscitarna in za povrh vsega je izid spremljala še razmeroma solidna volilna udeležba. A takoj po objavljenih rezultatih Pahor razlogov za svoj odstop ni več videl. Prihodnost naj bi bila svetla: »Slovenija gospodarsko okreva, nezaposlenost se zmanjšuje, pripravljamo zmanjšanje deficita in omejitev dolga. Smo med najboljšimi državami v EU,« je Pahor reševal svojo kožo na račun gospodarske rasti. Tudi to manipulacijo smo že videli. Tako kot je bila v času Janeza Janše za gospodarski vzpon zaslužna predvsem Nemčija in ne njegova vlada, tako je tudi sedaj gospodarsko oživljanje posledica okrevanja v mednarodnem okolju in ne ukrepov vlade Boruta Pahorja. Vendar to dejstvo Pahorja ni ustavilo, da ne bi uporabil preizkušene, prozorne manipulacije.

Türkov poziv

Če že pri nepričakovanem padcu zakona o malem delu ni bilo dvoma, kakšno je resnično sporočilo volilnega telesa, potem je zadnje sporočilo priletelo kot granitna kocka. Ne glede na Pahorjevo dobro počutje. Na koncu je sporočilo ubesedil predsednik države Danilo Türk. Tokrat je dejal, da če »bi imel možnost razpustiti parlament, bi bil danes zelo blizu temu, da se za kaj takega odločim«. Po njegovem mnenju je vlada izgubila kredibilnost in ne uživa več podpore, zaradi česar sam predlaga »temeljito rekonstrukcijo vlade«, v kateri ne bi smelo biti »prepovedanih vprašanj, prav tako pa iz razprave ne more biti izvzet nihče«. Če to ni mogoče, pa se Türk zavzema za predčasne volitve, ki pa naj brez spremembe volilnega sistema, tako da bi volivci dobili večji vpliv na izbiro poslancev, ne bi bila najboljša možnost.
Kaj je predsednik države predlagal, je seveda več kot očitno: Borut Pahor mora oditi, po možnosti še pred rednimi ali predčasnimi volitvami. Njegovo mnenje je pomembno, kajti to sedaj ni več komentar političnega analitika ali politika, ampak stališče predsednika države.
Borut Pahor za seboj nedvomno zapušča nekaj uspešnih projektov, ki jih prejšnje vlade niso bile sposobne izpeljati. S »personalno diplomacijo« je rešil spor s Hrvaško, v času krize mu je uspelo dvigniti minimalno plačo, v koaliciji so rešili vprašanje izbrisanih in odprli pokojninsko reformo. A ob takšni Türkovi izjavi je v resnici nepomembno, ali je propadla pokojninska reforma imela 100-odstotno podporo strokovne javnosti in ali je Pahor svoje delo opravil. Sedaj ne gre več za to, ampak zgolj še za spoštovanje formalnih procedur v demokraciji. In ve se, kdo ima v naši ustavni ureditvi edini pravico, da razglasi politično krizo.
Že zaradi tega Pahorjev prvi komentar referendumskega rezultata - »dokler imamo odgovornost za vodenje te države, ne bomo vrgli puške v koruzo« - ne deluje več kot poziv k stabilizaciji ali umirjanju razmer, ampak kot trmasto zavračanje realnosti in oprijemanje oblasti ter spodkopavanje zaupanja v državne institucije. To je zdesetkal že Janez Janša s svojo politizacijo medijev, gospodarstva in šolstva. Zaupanje v državne institucije in politične stranke je v Sloveniji že sedaj štirikrat do petkrat nižje kot v nekaterih zahodnoevropskih državah. Pred nekaj meseci je raziskovalna skupina znotraj tednika Economist, kjer vsaki dve leti računajo t. i. indeks demokracije, Slovenijo označila celo za »nepopolno demokracijo« z apatičnimi volivci, ki so nezadovoljni s politično elito in ki so začeli gojiti nedemokratične vrednote. Prav na tem spolzkem področju se je sedaj znašel Borut Pahor. Bo nadaljeval v napačni smeri?
V normalni demokratični ureditvi bi bilo sicer logično, da v primeru padca zaupanja v vladajočo pozicijo vajeti v roke vzame opozicija, h kateri se preseli politična podpora. Sedaj, po Pahorju, bi moral svoj vzpon doživeti Janez Janša. Toda zaradi pomanjkanja kredibilnosti ne boleha le Borut Pahor, temveč tudi Janša kot prvoobtoženi korupcije v največjem orožarskem poslu v času samostojne države, ki bi ga vsak četrti volivec SDS najraje zamenjal v vrhu stranke. In ker se Janša te svoje koalicijske nesposobnosti očitno zaveda, je pretekli teden v komentarju rezultatov referenduma tudi omenil svojo alternativno pot, na kateri bi se demokraciji v prihodnje kar se da na široko izognili. Dejal je, da »pospešeno drsimo v položaj, ko bo zaradi razvrednotenja državne upravljavske funkcije za kakršnekoli resne razvojne korake naprej potrebna dvotretjinska večina v parlamentu«.
Tudi to je seveda eden od možnih prihodnjih razvojnih modelov Slovenije. Zakaj bi politična elita iskala kredibilnost, če se ji lahko izogne s tehnično odločitvijo, nekakšnim dogovorom med Pahorjem in Janšo o t. i. nujnih reformah?

Odstop ali madžarski scenarij

Dvotretjinska rešitev pomeni seveda »madžarski« scenarij. Na Madžarskem je desna stranka Fidesz pod vodstvom Viktorja Orbana pred letom dni dobila dvotretjinsko večino in začela svojo ustavno revolucijo. Njihova »vlada nacionalne enotnosti« je doslej pristrigla peruti vsem trouble makerjem. Medijem, ustavnemu sodišču, policiji, univerzi. Za povrh so morale vse madžarske javne ustanove na javnem mestu izobesiti prvo zapoved novega režima, tako imenovani manifest o nacionalni kooperaciji, v katerem piše, da je z volitvami aprila 2010, »po gospodarski in duhovni krizi«, sklenjena nova družbena pogodba, nov režim z novo vlado, ki bo po koncu tranzicije nepopustljivo vztrajala pri novem sistemu kooperacije, ki temelji na »delu, domu, družini, zdravju in redu«. Seveda so v deklaraciji tudi zapisali - kako ironično - da je prav s tem ljudstvo ponovno dobilo pravico do samoodločbe.
Ali bo Slovenija krenila po poti Madžarske ali ne, odgovor na to vprašanje bodo morali sedaj dati Socialni demokrati in sam Borut Pahor. To bo očitno njegova najpomembnejša, reformna odločitev. Če bo upošteval poziv predsednika države, se bo odločil za odstop in za temeljito rekonstrukcijo vlade, kar sedaj želita tudi Katarina Kresal in Gregor Golobič. Slednji je celo postavil neke vrste ultimat. Če do vladne rekonstrukcije ne bo prišlo v roku dveh tednov, bo Zares izstopil iz koalicije. Nekaj podobnega so sporočili iz LDS. Po mnenju Kresalove je ta trenutek za Slovenijo najbolj optimalna rešitev »nova levosredinska vlada, v okviru zdajšnje koalicije. Pri čemer smo odprti za vse variante«.
Za Pahorja, ki je sporočilo preostalih dveh koalicijskih partneric prejel na še enem srečanju s hrvaško predsednico vlade Jadranko Kosor, odločitev seveda ne bo lahka. V preteklih tednih so nekateri znotraj SD zares razmišljali o tem, da bi Pahorja na čelu vlade zamenjali. Recimo z reformnim ministrom Mitjem Gasparijem ali finančnim ministrom Francetom Križaničem. V igri naj bi bili tudi generalna sekretarka vlade Helena Kamnar in še nekateri drugi, kot je kmetijski minister Dejan Židan, ki so si ga želeli v Zaresu. A ker bi s Pahorjevim odhodom stranka gotovo izgubila del javnomnenjske podpore, se je jedro stranke v zadnjih dneh krčevito upiralo vsakršni konkretnejši odločitvi. Čeprav je res, da je najstarejši med poslanci, Miran Potrč, na RTV Slovenija javno le namignil, da obstaja tudi rešitev, po kateri bi stranka mandat pripeljala do konca z drugim mandatarjem.
Modri politiki seveda vedo tudi to, kdaj morajo oditi. Borut Pahor je v preteklih dveh mesecih prejel že kar nekaj manj očitnih in sedaj že kar očitnih sporočil. Zdaj je prišel njegov čas, da sebi povrne kredibilnost, in še pomembneje, nekaj zaupanja v najvišje državne institucije.