Kriza / Med demokracijo in bonitetno oceno
Ali je prav, da je ljudstvo blokiralo reforme?

Opozorilni plakat na volilnem mestu v osnovni šoli Nove Jarše, Ljubljana.
© MITJA GODNJAVEC
Borut Pahor je pred kratkim omenil zgodbo o tem, kako se je o politični situaciji v Sloveniji mimogrede razgovoril s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem. Pogovor, verjetno ob kakšnem zasedanju evroskupine na temo dolžniške krize, je tekel o slovenskem pokojninskem referendumu. »Kako, referendum imate,« naj bi se začudil francoski predsednik, ki je potem razložil, s kakšno muko so v Franciji ob množičnih protestih reformo komajda spravili skozi parlament. »Takoj, ko so sindikati napovedali referendum, je bil ta boj izgubljen,« je zato Pahor ponavljal prejšnji teden, češ da ob takšnih referendumskih zahtevah nobena vlada ne more zmagati.
Očitkov, da je neposredna demokracija v Sloveniji šla enostavno predaleč, je pravzaprav že kar precej, tako kot tudi idej, kako omejiti ljudsko iniciativo. Zadnjo je izrekel Janez Janša, ko je komentiral rezultate zadnjih referendumov. Dejal je, da bo zaradi razvrednotenja besede »reforma« za kakršnekoli resne razvojne korake »naprej potrebna dvotretjinska večina v parlamentu«. V času referendumske kampanje pa je razvojni minister Mitja Gaspari ustavnemu sodišču očital, da je naredilo izjemno vsebinsko napako, ko je dovolilo pokojninski referendum, zaradi česar naj bi bili soodgovorni za nastale razmere. Pogosto je bil omenjen tudi absurd - na primer, da na referendumu odločamo o ukinitvi davkov.
Smo torej demokracijo vzeli preveč zares? Bi jo morali omejiti, ker tudi v »starih«, zahodnoevropskih demokracijah ne organizirajo referendumov o pokojninski reformi? Odgovor ni tako enostaven. Model nedemokratičnega razvoja danes predstavlja Madžarska, ki v EU že velja za bolj ali manj izolirano državo. Kot je znano, je na Madžarskem po parlamentarnih volitvah desni Fidesz Viktorja Orbana z ustavnimi spremembami ukinil več varovalk pred absolutno oblastjo. Poleg medijev se je lotil tudi ustavnega sodišča. Za enega od prvih Orbanovih ukrepov se zdi, da bi ga danes v Sloveniji podprli tako desni kot tudi levi: ukinil je pravico, da ustavno sodišče odloča o zakonih, ki imajo finančne posledice.
Ob vprašanju zlorabe referendumov je morda zanimiv pogled v referendumsko meko - Švico. »Ne samo, da v Švici referendumsko odločanje o finančnih ali pokojninskih vprašanjih ni redko, v resnici je pravilo. O davkih pa odločamo skorajda nenehno, v zadnjem času recimo o tako imenovanih pavšalnih obdavčitvah bogatejših,« pojasnjuje Marin Woker, zunanjepolitični urednik švicarskega dnevnika Neue Züricher Zeitung. Dejansko so v Švici sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja z referendumom celo uvedli pokojninski sistem, ki je imel največ nasprotnikov med industrialci. Pred dvema letoma pa so, tako kot sedaj v Sloveniji, odločali o zaostritvi zakona. V Švici so leta 2009 reformo zavrnili, le da odločitev ni povzročila omembe vredne vladne krize. Davki torej niso nobeno vprašanje, edina dilema, ki se v zvezi z referendumi ves čas pojavlja, so človekove pravice, dodaja Woker.