8 dni na teden / Grenka zmaga

Turška Stranka za pravičnost in razvoj (AKP), iz katere prihajata tako predsednik države Abdulah Gül kot premier Recep Tayyip Erdogan, je na nedeljskih parlamentarnih volitvah slavila novo zmago, ki pa vendarle ni zadostila najvišjim ambicijam te stranke. Od 550 sedežev v parlamentu jih bodo njeni poslanci zasedli 326, za ustavne spremembe, ki si jih želi izpeljati, pa bi jih potrebovala 367. Erdogana zanima predvsem znatna okrepitev predsedniške funkcije, za katero se bo najverjetneje potegoval že leta 2014. Še bolj boleče zanj in za AKP je bilo tako spoznanje, da so stranki zmanjkala samo štiri poslanska mesta, da bi lahko svoje nove ustavne predloge naslavljala na ljudstvo skozi referendume.
Pa vendarle, zmaga je le zmaga. Erdogan, politični in idejni vodja AKP, lahko z optimizmom zre v prihodnost. Mandat, ki ga zapušča, je bil vse prej kot lahek in miren, čeprav je v njem vladal s 341 poslanci. Leta 2008 se je nadenj spravil glavni državni tožilec Abdurrahman Yalcinkaya, ki je Erdoganu očital poskus islamizacije strogo sekularne Turčije in v 162 strani dolgi obtožnici zahteval prepoved delovanja stranke AKP. Erdogan je ta napad preživel, vendar so mu hkrati za ovratnik dihali še generali; vojska je namreč varuh turške sekularnosti, ki jo je v preteklosti že branila z vojaškimi udari. Toda premier je preživel tudi te grožnje. Še več, okoli deset odstotkov še do nedavna praktično nedotakljivih generalov je sedaj za zapahi, sodišča pa preiskujejo njihove domnevne vloge v poskusu strmoglavljenja Erdoganove vlade. Svojo moč je konsolidiral tudi nad sodišči, in sicer prek lanskega referenduma, na katerem je bila potrjena kontroverzna sprememba zakona, ki zdaj vladi omogoča izbiro sodnikov. Predvsem zaradi te poteze in pa splošne samovoljnosti pri vladanju so mu njegovi nasprotniki očitali avtoritarnost, kar je javno zavrnil rekoč: »Nikoli si nisem želel postati sultan.« Turški analitik Mustafa Akyoli je v zvezi s tem za britanski Financial Times komentiral: »Želi pa biti prepoznan kot voditelj nove Turčije, ki bi bila demokratična, a hkrati pomirjena s svojo islamsko identiteto.«
Erdogan je v nedeljo izjavil, da je AKP novo zmago sprejela »ponižno«, ter napovedal, da bo stranka v parlamentu iskala konsenz glede sprememb ustave, torej preobrazbe političnega sistema v predsedniško demokracijo. Nič drugega ji tudi ne preostane, vprašanje je le, kam se bo obrnila za podporo. Sekularistična CHP ji je že obrnila hrbet in jo celo opozorila, da je zdaj močnejša, kot je bila leta 2007. Kot pomembnejša akterja ostaneta še ultra nacionalistična MHP in kurdska BDP, ki je slavila predvsem na vzhodu države, s čimer so spet na dan privrele težnje kurdskega vprašanja po večji avtonomiji. Pri izbiri med tema dvema opcijama je bolj verjetno to, da se bo Erdogan za podporo naslonil na BDP, saj po mnenju tamkajšnjih analitikov verjame, da se da kurdsko vprašanje rešiti v okviru nadnacionalne identitete islama. Resda pa je težko verjetno, da bodo s tem zadovoljni Kurdi, ki si želijo predvsem politično avtonomijo. Da bo v tem mandatu prišlo do omenjene spremembe ustave, skorajda ne gre dvomiti, ključno vprašanje pa je, s kakšnim kompromisom bo Erdogan to dosegel.