Knjige / Od Jadrana Krta do Absurdistana
Mladinin poletni vodnik po dobrem branju
Jure Aleksič
MLADINA, št. 25, 23. 6. 2011
Prva stvar, za katero bi se veljalo zavzeti, bi bila, da branje ne bi bilo nekaj, kar se počne predvsem poleti. Oh, tako rad bi bral, a preprosto nimam časa! je argument, ki ga človek pogosto sliši - in argument v bistvu zdrži. Če bi ljudje več brali, potem bi jim zmanjkalo časa za listanje brezplačnikov, gledanje forenzikov in objavljanje nezaslišanih dosežkov svojih otrok na Facebooku. Je pa tu še drugi del problema: brati je dejansko težko. In manj ko to počneš, težje je. Dodajmo še prispevek šolskega sistema, ki ubogim malim ljudem še danes skuša vbiti v glavo, da sta Pehar suhih hrušk in Gosenica neki kanon kvalitetnega branja, in hendikep je popoln.
Nič čudnega, da založniško industrijo torej preveva ena sama defenziva: strah pred krizo, strah pred barbarskim haranjem digitalnih medijev, strah pred zatonom še zadnjih intelektualnih standardov splošne populacije. E-knjiga je seveda samo še ena lažna zora. Kot slab vic se je brala vest, da večina bralcev povprečno e-knjigo prebere nekje do tridesete strani, in da založniki zato že razmišljajo o posebnem, trideset strani dolgem novem književnem žanru. Ampak to, žal, ni bil noben vic. Tu je spet tista druga plat medalje: ko se človek sprehodi po knjigarnah in knjižnicah, je pošteno šokiran, koliko se tam valja pofla. In to ne samo tistega iskrenega prvožognega pofla, ki ima na naslovki visoko peto ali kozarec šampanjca. Nak, koliko je tudi tistega dolgočasnega, mukotrpnega in neprimerno bolj škodljivega pofla, ki se pretvarja, da je art! Ko vidiš vse tiste police, se vprašaš: kako to, da ljudje zdržijo do tridesete strani? Kako to, da imunski sistem ne posreduje že prej?
Ampak zgodovinska ironija hoče, da ni bilo na svetu najbrž še nikoli na voljo toliko privlačnih, duha bogatečih knjig kot zdaj, ko se domnevno rušijo sami temelji bralne kulture. In tukaj je kleč: ko v roke vzameš eno teh knjig, takrat branje ni več samo mentalni fitnes, temveč postane čisti žur. Dajte mi dva pira in bom rekel, da je branje edina stvar, ki nas kot civilizacijo še utegne rešiti. Dajte mi tri in bom rekel, da je branje nič manj kot dolžnost, ki jo imamo kot človeška bitja.
Bill Bryson - Kratka zgodovina skoraj vsega
Jure Aleksič
MLADINA, št. 25, 23. 6. 2011
Prva stvar, za katero bi se veljalo zavzeti, bi bila, da branje ne bi bilo nekaj, kar se počne predvsem poleti. Oh, tako rad bi bral, a preprosto nimam časa! je argument, ki ga človek pogosto sliši - in argument v bistvu zdrži. Če bi ljudje več brali, potem bi jim zmanjkalo časa za listanje brezplačnikov, gledanje forenzikov in objavljanje nezaslišanih dosežkov svojih otrok na Facebooku. Je pa tu še drugi del problema: brati je dejansko težko. In manj ko to počneš, težje je. Dodajmo še prispevek šolskega sistema, ki ubogim malim ljudem še danes skuša vbiti v glavo, da sta Pehar suhih hrušk in Gosenica neki kanon kvalitetnega branja, in hendikep je popoln.
Nič čudnega, da založniško industrijo torej preveva ena sama defenziva: strah pred krizo, strah pred barbarskim haranjem digitalnih medijev, strah pred zatonom še zadnjih intelektualnih standardov splošne populacije. E-knjiga je seveda samo še ena lažna zora. Kot slab vic se je brala vest, da večina bralcev povprečno e-knjigo prebere nekje do tridesete strani, in da založniki zato že razmišljajo o posebnem, trideset strani dolgem novem književnem žanru. Ampak to, žal, ni bil noben vic. Tu je spet tista druga plat medalje: ko se človek sprehodi po knjigarnah in knjižnicah, je pošteno šokiran, koliko se tam valja pofla. In to ne samo tistega iskrenega prvožognega pofla, ki ima na naslovki visoko peto ali kozarec šampanjca. Nak, koliko je tudi tistega dolgočasnega, mukotrpnega in neprimerno bolj škodljivega pofla, ki se pretvarja, da je art! Ko vidiš vse tiste police, se vprašaš: kako to, da ljudje zdržijo do tridesete strani? Kako to, da imunski sistem ne posreduje že prej?
Ampak zgodovinska ironija hoče, da ni bilo na svetu najbrž še nikoli na voljo toliko privlačnih, duha bogatečih knjig kot zdaj, ko se domnevno rušijo sami temelji bralne kulture. In tukaj je kleč: ko v roke vzameš eno teh knjig, takrat branje ni več samo mentalni fitnes, temveč postane čisti žur. Dajte mi dva pira in bom rekel, da je branje edina stvar, ki nas kot civilizacijo še utegne rešiti. Dajte mi tri in bom rekel, da je branje nič manj kot dolžnost, ki jo imamo kot človeška bitja.
Bill Bryson - Kratka zgodovina skoraj vsega
Jared Diamond - Puške, bacili in jeklo
Sue Townsend - Divja leta Jadrana Krta
Boštjan M. Zupančič - Zadnja od suhih krav
Philip Roth - Zarota proti Ameriki
Michael Chabon - Židovski policijski sindikat
George Orwell - Na robu in na dnu v Parizu in v Londonu
Zoran Milivojević - Formule ljubezni
Ayn Rand - Mi, živi
Martin Amis - Časovna puščica
Gabriel Garcia Marquez - Ljubezen v času kolere
Mišo Alkalaj - Podnebna prevara
Gary Shteyngart - Absurdistan
Charles Bukowski - Faktotum
Dan Ariely - Predvidljivo nerazumni
