Film / Na sledi očetu

zelo za

V krvi.

Na sledi očetu je triler, v katerem pa se ne streljajo niti razstreljujejo - videli ne boste niti kaplje krvi. Jo boste pa slišali. Težko boste našli film, v kateri je mogoče slišati več krvi - slišali jo boste v vsaki repliki, v vsaki potezi, v vsakem koraku, v vsaki grimasi, v vsaki tišini. Film Na sledi očetu, naturalistično posnet po romanu Daniela Woodrella, se ne dogaja v New Yorku ali pa Los Angelesu, ampak v ameriškem Tretjem svetu, na jugu, v ruralnem, zakotnem, odpisanem delu Missourija (Ozarks), kjer se modernost prikaže le vsakih 50 let, potem pa izgine - avtomobili so stari in zmahani, telefonov pa ni. Televizije tudi ne. Vsaj zdi se tako. Revščina, ki pride z zavrženostjo, izključenostjo, prikrajšanostjo, nativistično paranojo in neprebavljenostjo »plemenske« ureditve (in omerte), to skupnost razžira, obenem pa jo drži skupaj - ker ameriška vojska največ rekrutov, ki so voljni umirati v Iraku in Afganistanu, pridobi na takih, socialno »zaostalih« področjih, se zdi, kot da je revščina - vsa umazana, ostudna in retardirana - umetno ustvarjena, saj veste, za dobro domovine. Tudi 17-letna Ree Dolly (Jennifer Lawrence) bi se že prijavila v vojsko, če ne bi bila edino upanje svojega brata in sestre ter svoje katatonične matere - in če ne bi morala nujno najti svojega izginulega očeta. V nasprotnem primeru izgubijo še tisto zadnje, kar imajo: hišo. Oče, mali kriminalec, proizvajalec metha, je namreč izginil, toda preden so ga pogojno izpustili iz zapora, je kot varščino zastavil hišo. Če ga ne najde, živega ali mrtvega, izgubijo hišo, to tretjesvetno bajto, »this place,« ki je videti kot ironični, morbidni komentar nepremičninskega buma (in zloma nepremičninskega trga). Ko potem krene na iskanje, ko začne brskati in vohljati, ko obiskuje znance in neznance, sosede in sorodnike, ko srečuje mrke poglede, izprane obraze in stisnjene zobe, ko odklepa skrivnosti in laži, ko se prepušča spirali svojih instinktov, ko torej blodi po tem hladnem, sivem, mračnem, brutalnem, depresivnem, neogotskem polsvetu, ki jo zavrača in ogroža in ki zaudarja po razpadanju, nevarnosti, norosti, nasilju in smrti, ve, da ji ne bi bilo treba moledovati za reči, ki bi ji morale biti dane, toda to, kar sliši, je kri, bolj adiktivna od metha.
(Kinodvor)