Od NOB do UPR

Dr. Zdenko Roter, letnik 1926, je tri leta preživel v partizanih, petnajst let v Ozni in Udbi, do leta 1990 je bil profesor sociologije religije na FDV, ljubljanska univerza pa mu je podelila naziv zaslužnega profesorja. Desetletje je bil svetovalec predsednika Kučana, ob koncu predsednikovega mandata odlikovan z najvišjih državnim odlikovanjem.

Zakaj ste šli v partizane?
Odločil sem se v vzdušju, ki je bilo tedaj v Ljubljani med mladimi ljudmi. Dilema, ki smo jo videli, je bila: kljukasti križ ali svoboda in ne rdeča zvezda ali svoboda, kot nekateri trde danes. Če smem soditi po sebi in svojih prijateljih, je bila naša prizadetost ob čudaškem sesutju jugovojske in ob ponižujočem vkorakanju Italijanov v Ljubljano tako velika, da smo tako čustveno kot razumsko sprejeli sklep: Upreti se! Večina moje generacije se je z lastno glavo odločila, da gre v partizane.

Kaj je bil po vašem mnenju motiv tistih, ki so si izbrali drugo stran?
Motiv za izbiro druge strani ali za izogibanje odločitvi je bil v največji meri v domačem vzdušju. Če so bili starši avtonomni, samosvoji, če niso podlegali čredni mentaliteti, so to prenesli tudi na mlade. Ko sem očetu dan pred odhodom povedal, da grem v partizane, mi tistega 11. julija 1942 s solzami v očeh rekel: »Kakor si boš postlal, tako boš tudi spal. Pa vrni se.« In je odšel na sprehod. Mama pa mi je skuhala mojo najljubšo jed, marelične cmoke. Do velike roške ofenzive sem bil v zahodnodolenjskem odredu, potem v Gubčevi brigadi. Po velikem napadu na Žužemberk in po bitki, ki je bila grozna, konec julija 1943, sem bil izbran – domnevno zaradi samostojnosti, ki sem jo pokazal – za kurirsko postajo. Tu sem ostal do konca vojne. Na veliko začudenje mnogih sem v Ljubljano prišel z najnižjim oficirskih činom zastavnika. To pripisujem svoji svojeglavosti in določenim konfliktom, ki v takšnih situacijah pač nastajajo.