Izbrišimo izbrisane

»V vsaki družbi so izmečki. Žal. Praviloma pa vse družbe težijo k temu, da zmanjšajo kvoto le-teh,« je pred kratkim iz parlamentarne dvorane grmel Sašo Peče. »S tem zakonom boste po naši oceni to kvoto teh izmečkov povečali. In ravno grozljivo je, da bodo ...« Zdelo se je, da govori predstavnik nekega drugega časa, tistega pred kakšnimi sedemdesetimi leti. A Peče ni bil edini. Razprava o zakonu o izbrisanih je bila vrhunec nestrpnosti. »Večina tistih pa, ki smo jih videli na ekranih tu, pred parlamentom, ki protestirajo in zahtevajo pravico, je špekulantov. To pa trdim – špekulirajo,« se je zaklinjal Pavle Rupar: »In so seveda zdaj udarili tu, v Sloveniji, češ 'bili smo ovde, evo sad čemo dobiti još neke pare od te države'.« Jože Jerovšek je bil nekaj dni prej, v razpravi na odboru za notranjo politiko, prav tako neusmiljen: »In dejstvo je, da je v to kategorijo vključenih mnogo oseb, ki niso priznavale dejstva samostojne, neodvisne države Slovenije. Marsikatera država bi takšne osebe razglasila za osebe 'non grata'. In imajo to države pravico. Slovenija je bila milostna in velikodušna v tistem obdobju.«
Besede o izbrisanih so bile besede o agresorjih, okupatorjih slovenske države, o navideznih žrtvah, ki izsiljujejo z odškodnino, o ljudeh, ki bi jih »v demokratični Evropi naložili na kamione, na vagone ali pa na letala in jih poslali v matično domovino«, kakor jih je pred pol leta v Trenjih Zmago Jelinčič. Parlamentarna razprava o izbrisanih je bila primer rasističnega diskurza, takšnega, proti kateremu se odločno bori Komisija sveta Evrope za boj proti rasizmu in nestrpnosti. A nerazumljivi gnev do človeških usod ni ostal le parlamentarna folklorna posebnost. Janez Janša je namreč napovedal, da bo skupaj z devetindvajseterico poslancev zahteval referendum o izglasovanem zakonu. Dan pozneje mu je z vetom politično legitimnost povečal še državni svet. Če Janša ne bo dobil zadostne parlamentarne podpore, bo podpise proti zakonu o izbrisanih prinesel z ulice.

Pišeta Jure Trampuš, Igor Mekina