Moderni intelektualec s sabljo na konju

Kaj je vas kot libertinega intelektualca pritegnilo k Hrvaški stranki prava, znani po ultra desnih pogledih ter slavljenju Pavelića in ustaškega režima?
Jaz nisem vstopil v stranko. K meni je spomladi prišel njen poslanec Miroslav Rožić in mi predlagal, da bi bil na volitvah v I. enoti kot neodvisni kandidat nosilec njihove liste. Rekel sem mu, da se o tem lahko pogovarjava samo v primeru, če ima stranka dovolj politične volje in moči, da se z deklaracijo javno odreče totalitarni dediščini, da obsodi ustaštvo in zločine, ki so bili storjeni. Če se je sposobna vrniti k svoji izvirni ideologiji Anteja Starčevića, ki je bila inspirirana z ideali francoske revolucije, bila je liberalna, po drugi strani pa je bila nacionalno integralistična in državotvorna. Sam sem bil šokiran, ko so me poklicali po mesecu in pol in bili pripravljeni narediti ta obrat. Ko so potem napravili še javno gesto, se tudi nisem mogel več umakniti in sem napravil volilni katekizem – to je nova doktrina, novi program in nova retorika te stranke. Poskus, da se tradicionalna, najstarejša hrvaška politična stranka reši zgodovinskih zlorab. V hrvaški realnosti je že sprejeto, da to ni več ultra desna stranka, ampak stranka s perspektivo. Srečna okoliščina je, da je bila 13 let v opoziciji, da ni sodelovala v nobenem kriminalnem dejanju, ne v korupciji. Zame je bil to intelektualni in politični izziv.