Verouk ne spada v šolo

Zakaj ste opustili poučevanje verouka?
Ker verouk ne spada v šolo. Religioznost je nekaj, česar ni mogoče stlačiti v šolski predmet. Vera je osebna stvar vsakega posameznika. V trenutku, ko se religija degradira na predmet, to ni več osebna vrednota. Duhovnosti ni mogoče predavati tridesetim ljudem v razredu in tudi molitev pri pouku nima kaj iskati. Tega ne govorim iz zlobe do cerkve, ampak zato, ker ne želim, da bi šla Slovenija po isti poti kot Avstrija.

Prepričana sem, da je vera človeku nujno potrebna, moti pa me, da jo skuša cerkev vsiliti prek verouka v šoli. S tem si dela medvedjo uslugo. Odnos ljudi do Boga mora označevati prostost, ker samo svoboda omogoča zdrav odnos do vere. Če ti je kaj vsiljeno, to nikoli ne bo postalo vrednota. Šola mora ponuditi nekonfesionalen pouk etike, ki je sodobnejši in za moderno družbo primernejši, saj ne izključuje nobene religije.

Eden glavnih razlogov, da sem nehala poučevati verouk, je bilo prav ocenjevanje. Ker je verouk v avstrijskih šolah predmet kot vsak drug, morajo učenci pred tablo ali s pisanjem testov odgovarjati na etična, moralna in duhovna vprašanja, to pa je po mojem popolnoma zgrešeno. Kako lahko oceniš moč človekove vere?! Poleg tega zaradi možnosti odjave verouk nikoli ni bil enakovreden drugim šolskim predmetom. Učitelj verouka je v Avstriji izredno necenjen in nespoštovan poklic. Bog ne daj, da bi v pogovoru z učencem povzdignil glas – to se vendar za učitelja na spodobi! Če daš učencu slabo oceno, s tem tvegaš, da se bo prihodnje šolsko leto od verouka odjavil. Od učitelja se pričakuje, da ne bo dajal slabih ocen in da bo skrajno toleranten. Učenci ga imajo za norca in z njim lahko pometajo. Brez dvoma je najmanj cenjen šolski kader.

Piše Urša Matos