Tresoče se radosti

»Tito je naš! In mi smo Titovi!!!« se je zadrl in skočil v ledeno mrzlo januarsko Idrijco. Občinstvo, zbrano na bregu reke, je v dobro podloženih plaščih in z volnenimi kapami na glavah molčalo. Šklocnilo je nekaj fotoaparatov. Starejši domačinki, ki sta se tisti čas mudili v Slapu, sta šli navkljub radovednosti naprej čez most. Ljubiteljski skakalec Marjan Gutnik, za prijatelje Miško, je uspešno priplaval na breg in popravljajoč si kopalke, ki so mu drsele z bokov, hitro tekel k ognju. K šibkemu ognju sta pritekla še dva junaka zimskih skokov: bradati Sergej Manfreda v potapljaški obleki in Tomaž Pelko v mokrih nogavicah. Junaška klapa je z drgetanjem in s šklepetanjem od mraza hkrati zbujala usmiljenje in nehotne nasmeške na obrazih navzočih. Zaradi kurje polti so bili skakalci videti kot oskubljeni piščanci, ki so jih ravno potegnili iz zamrzovalne skrinje. Vsem trem je začelo teči iz nosa in teh »potokov« ni mogel nadzorovati nobeden od njih. Ko pa so se hoteli ogreti z borovničevcem, jim je to vzelo bistveno več časa kot sicer, kajti roke so se jim tako tresle, da so težko držali kozarce in se je pijača polivala čez rob.

Piše Ksenja Hahonina