Dr. Janez Peršič

In Rim jim je potem podelil pooblastilo za širjenje na vzhod?
Seveda. Tako se je uresničila ideja svetega Avguština in papeža Gelazija. Cerkev in država gresta pri širitvi vere in osvajanju teritorijev za roko v roki. Teh dejstev je veliko na voljo. Cerkev že od časov cesarja Teodozija I., malo pred letom 400, deluje oblastno. Sveti Avguštin, ki je imel antično izobrazbo, hkrati pa je bil zelo veren kristjan, celo fanatik, je že takrat zapisal besede, ki jih je povzel po Kristusu, “prisili jih vstopiti”, to je uporabil strogo v tem smislu, da morajo v cerkev prej ali slej priti vsi, pa čeprav na silo. Velikokrat je bilo rečeno, naj se ne pretirava, naj sami ljudje spoznajo, da je to prava vera, ampak, če ne spoznajo je zadnje sredstvo sila; kdor pa je zakrknjen sovražnik Cerkve ga čaka smrt.

Cerkev je nekatere grešnike tudi tolerirala. Zaradi potreb trgovine je na nek način spregledala pravilo, da sta denar in čas božja stvar, uvedla je celo purgatorij, da so tudi posojilodajalci lahko upali na zveličanje…
Lahko so upali na očiščenje v ognju vic, ki je blažji kot tisti v peklu. Le Goff povezuje nastanek vic z željami meščanov, trgovcev in bankirjev, ki so delovali proti zakoreninjenim predstavam - doktrini cerkve, da je to kar počnejo grešno. Nastanek vic, ki veljajo danes za enega od temeljev dogmatike, je zamegljen. Neki teolog je o tem nekaj pisal v 12. stoletju, po njem so to prevzeli še nekateri drugi in to je potrdil tudi papež. Tako je nastala ena temeljnih dogem. Ta dogma ni nastala tako kot nekatere druge znamenite dogme po debatah in sporih na ekumenskih koncilih. Naj omenim samo problem Sveta trojica, dvojna Kristusove narave, ali Marijinega brezmadežnega spočetja. Vice so tudi eden od razlogov spora med vzhodno in zahodno cerkvijo.

Piše Jani Sever