Slovenski slačifantje

Delavski razred spet zgreši raj in se znajde na ulici. S preveč prostega časa in s premalo denarja. Šest tehnoloških viškov se odloči, da na zavodu za zaposlovanje ne bodo čakali na vbogajme, ampak se bodo po vzoru slačifantov iz skupine Chippendales vrgli v šovbiznis, točneje v moški striptiz. Ne glede na to, da so vsi skupaj in vsak posebej živo nasprotje tega poklica. Toda če punce plačujejo, da gledajo tiste naoljene pomehkužence, bodo zagotovo prišle gledat tudi striptiz klenih dedcev, ki migajo na zimzelenčke Donne Summer, Garryja Glitterja, Sister Sledge in Toma Jonesa. Tako gre zgodba filma The Full Monty ali po naše Do nazga, ki je leta 1997 moški striptiz povzdignil na raven fenomena globalnih razsežnosti in z repom oplazil tudi Slovenijo.

Kmalu se je Slovencem zgodilo isto kot šestim brezposelnim jeklarjem iz Sheffielda v prej omenjenem filmu. V mesto je prispela mednarodna plesno erotična zasedba postavnih, nabildanih in do konca razgaljenih kerlcev s skupnim imenom Chippendales, ki je razprodala Halo Tivoli in tisoče pripadnic lepšega spola pahnila v ekstazo. Zato so Chippendales vajo večkrat ponovili. Vsakič v razprodani dvorani in ob zavidljivi stopnji ženskih decibelov. Mnogi naši fantje so to razumeli kot odkrit namig, da se zanimanje za gola in prepotena moška telesa lahko enakopravno kosa s komercializiranim seksapilom razgaljenih žensk. In razume se, da so tisti najbolj podjetni takojci pristopili k praktičnemu raziskovanju potencialov takorekoč prazne tržne niše.

Piše Max Modic