Zadnji teden v raju

Na božični večer sva, do skrajnosti utrujena od brezdelja, na beli plaži praznovala s popotniki od vsepovsod. Poslušali smo Diano Krall, se basali z barakudami in viski je tekel v potočkih. Nakladali smo do nezavesti: o uživanju življenja, o mamini goveji juhi in o tem, kje je kdo bil in kam bi kdo šel. O seznamu stvari, ki bi jih morali narediti leta 2004.

Okrog polnoči sva po plaži veselo čofotala nazaj proti najini bambusovi hišici, ko je mimo prišibal sosed David, za njim pa v okornem galopu divja svinja. On je tulil: »Aaaaaaaa!« Ona je krulila: »Hhrrhrhrhrhrrrr!« Najprej sva se še smejala, potem pa je stvar postala smrtno resna. Davidove suhe nožice so že klecale in prasica ga je začela dohitevati. Z dolgimi čekani ji ga je uspelo šavsniti v koščeno zadnjico, tik preden jo je ucvrl v svojo kolibo. Midva pa v svojo, ker je svinja le imela 80 kilogramov. In morilski nagon.

Zgodaj zjutraj me je zbudilo nekaj čudnega. »Pa kdo trese najino kolibo? Rok, kaj se dogaja?« sem ga stresla za ramena. Počasi je poškilil izpod vek: »Srce, midva morava nehati piti.« Nekaj trenutkov sva se zabodeno gledala, potem pa v samih gatah pognala skozi vrata. S prestrašenimi sosedi smo se nagnetli na čistino sredi kokosovega nasada. Široko razkrečenih nog smo komaj lovili ravnotežje, medtem ko je zemlja divje poskakovala in klatila kokosove orehe z okoliških palm. Ko smo že mislili, da je konec potresa, je zemlja še nekajkrat globoko vzdihnila in nas skoraj pometala po tleh. Z grozo v očeh smo se gledali: »Se bo Mati odprla in nas požrla?« Po dolgih treh minutah je bilo tresenja konec in previdno smo se splazili na plažo. Čudovito turkizno morje se je spremenilo v veliko skledo mleka. Potem nas je prešinilo: »Če je ta potres imel epicenter sredi morja, lahko povzroči morilske valove, ki pred sabo zdrobijo vse, kar jim je na poti.«

Piše Urška Podojstršek