Intervju

Kdaj ste prvič v življenju izrazno zaplesali?
Ko sem imel osem let, je bil v Novem mestu živi teater na sejmu s kosmatincem na verigi, ki se je, stoječ na zadnjih nogah, prestavljal po levi in desni nogi. A bolj od medveda me je očarala opica, ki jo je na vrvici vodila Ciganka. Vrgel sem se na vse štiri in jo pred množico oponašal.

Kaj vas je pritegnilo: bližina orjaškega medveda?
Ne, pozoren sem postal na gibanje živali, kako je to nekaj lepega in zanimivega. Gibanje, poglejte: kako koza lepo skače, to človeka prime. Vsi meščani so z zanimanjem gledali, da pa je mene tako prijelo, da sem se vrgel na tla, to je zanimivo. Zakaj? Še zdaj ne vem, zakaj se mi je zdel plesni gib tako pomemben. Ljudje v njem gledajo nekaj luštnega, zabavnega, hecnega, erotičnega. Jaz sem v njem videl nekaj drugega.

Gib vas je navduševal: kako, da niste odšli v cirkus ali kabaret, ampak v balet?
Cirkus ima svojo vrednost, sem ga nekajkrat obiskal v Muenchnu. Zdelo se mi je, da gib ni le zabava, da lahko pove nekaj globljega. Zakaj je lepo, če iztegnem obe roki? Od kod prihaja ta gib? Je nekakšen impulz od znotraj, ki prihaja ven iz človeka, njegovo bistvo. To bistvo pa ni cirkus. Danes se smejijo temu, kar bom rekel – v plesu je nekaj religioznega. Nekaj, kar te zveže z vsem kozmosom. To ni samo zanimivo, to je nekaj misterioznega, ko se človekovo notranje dogajanje izrazi v telesnih gibih. Mi sicer rečemo – mimika, ampak vseeno: zakaj ne moremo vsega povedati z besedo?

Odraščali ste na začetku prejšnjega stoletja v Mariboru, daleč od baletnih dvoran. Od kod se je v vas porodil baletnik?
Bil sem član orlov, telovadnica mi je bila pri srcu kot zelo pomembna, ne zato, da bi se pokazal kot telovadni šampion. V telovadnici so se dogajale lepe stvari: orodna telovadba je mehanična, ko skočim na drog in se zagugam in se s sklopko dvignem navzgor. Fasciniralo me je zadovoljstvo nad premagovanjem teže, nad osvajanjem prostora. Premagaš zakone teže, to nima zveze s športom.

Piše Bernard Nežmah