Frančiškovi prsti

Pisalo se je leto 1554. Goa, prestolnica portugalskega Vzhodnega imperija. "Nekorumpirano" telo Frančiška Ksaverija je iz Melake in z otoka Sancian ob kitajski obali, kjer ga je doletela (prezgodnja) smrt, prispelo nazaj v kraj, kjer so se pričele njegove misijonarske avanture.

Kaj je gnalo gospo Caron v gnusno dejanje kanibalizma? Bila je pač navdušena nad igro miniaturnega biljarda, kjer vlogo krogel prevzamejo po gladki leseni površini drseči ploščati žetoni, namesto palice pa je treba uporabiti enega izmed prstov. Gospa je, tako pravijo, za potiskanje žetonov namesto svojega uporabljala Frančiškov prst. V Goi precej razširjena igra danes nosi njeno ime. Nimamo pa podatkov o njenih uspehih na leseni, z otroškim pudrom posuti površini karoma; teh se je spričo nadnaravnega orodja gotovo nadejala.

Zanimiva je zgodovina skrunitev relikvije sv. Frančiška. Botrovala je nastanku novotvorbe v teološkem besednjaku. Frančiškovo »mučeništvo v smrti« se je pričelo z nekrofilno-kanibalističnim poljubom gospe Caron in s spretnostjo rokovanja z rezilom brata Juana Brava, ki si je zaželel košček mesa, da bi z njim prekril enega izmed manšetnih gumbov. Prvi spontani akti histerije so se nadaljevali v bolj načrtni, množični obliki. Leta 1614 je pod nadzorstvom provincialnega čelnika jezuitov na željo visokega duhovnika, ki si je zaželel skromne relikvije, sledila amputacija mrličeve desne roke, katere dlan so poslali papežu v Rim, preostanek pa razsekali na koščke in raznesli naokrog po krščanskem svetu. Šest let kasneje se je primerilo razkosanje Frančiškovega telesa, katerega izvajalci niso bili patologi, pač pa prostovoljna mesarska sekcija pripadnikov klera. Takrat so segli po drobovju, ga sesekljali in, kajpada za primerno odkupnino, razdelili vsem zainteresiranim.

Piše Aleš Kocjan