Intervju

Kakšna je bila razlika med nemško in avstrijsko nacionalsocialistično stranko? Za Hitlerja so bili glavni sovražnik Židje, za Avstrijce pa koroški Slovenci?
Kaj v Hitlerjevem gibanju je pritegnilo Avstrijce? Bili so očarani z nacionalno noto, antisemitizem je bil nekaj naključnega. Na Koroškem tako rekoč ni bilo Židov, vsega 0,3 odstotka. Tu je treba upoštevati tudi druga nacionalistična gibanja s konca 19. stoletja. Vsa so bila antisemitska. V Franciji ste imeli afero Dreyfus, v Rusiji pogrome, v ZDA, v Kanadi je veljalo geslo none is too many –»nobeden je že preveč«. Vedeti je treba, da antisemitizem ni bil izključno nemški pojav. Ko so Avstrijci sprejeli Hitlerjev nacionalsocializem, ga niso zaradi antisemitizma. Nemško govoreči Korošci so bili od druge polovice 19. stoletja zelo uspešni v potiskanju Slovencev prek Karavank. Za to so izumil še poseben izraz Vindišarji, ki je pomenil slovensko govoreče Nemce. Mehanizem kolonizacije, ki so ga Angleži vedno uporabljali v svojih kolonijah. Gre za mit, prek katerega so lahko Slovenci postajali lojalni Nemci. Mit o Vindišarjih kot potomcih starega nemškega plemena, ki je po naključju začelo uporabljati slovanski jezik. Ko je Rainer govoril o koroškem vprašanju, je meril na dve strategiji: asimilacijo Slovencev ali pa deportacijo, ne to je premočna beseda, recimo raje spodbujevalne mehanizme, da bi se sami odselili.

Spraševal je Bernard Nežmah