Intervju

Nekje sem naletel na misel, da na Vasiliju Poliču ni ničesar dolgočasnega razen njegove frizure. Začniva torej pri frizuri.
Haha, ta je zagotovo priletela iz prijateljskih logov, ki dobro vejo, da sem nekoč imel bujne lase, ki so jih vsi občudovali. Smo pa Poliči take sorte, da se nam pleša z leti naglo veča, in frizura je temu stanju primerna.

Pravijo, da začnejo intelektualci izgubljati lase na čelu, ljubimci pa na temenu. Velika pleša potemtakem predstavlja zaželeno kombinacijo obojega.
Čudovita tolažba za veliko moških, ki zaradi svoje plešavosti močno trpijo. Jaz sem s svojo plešo zelo zadovoljen in me niti najmanj ne moti. Ženskam rad v šali rečem, da se zdaj lahko zaljubijo samo še v mojo besedo.

Na tem področju pa bi imele kaj izbirati. Seks, seks (mogoče le kiks?!), seks je menda že vaša dvanajsta knjiga. Z nedvomno najbolj ekspresivno grafično opremo.
Kolege iz moje stroke so najbolj zmotili tisti olagumiji na platnicah knjige. Na izbiro sem imel dve verziji, nekaj seksualno obarvanega ali pa ilustracijo, ki nosi naslov po eni izmed petdesetih kratkih zgodb v knjigi, in sicer Srna moje mladosti. Pokazal sem jo Racu in rekel je, ne, to pa ne, tisto drugo izberi. In na naslovnici so se znašli uporabljeni kondomi. Žena je bila kakopak zgrožena, češ kaj bodo spet rekli ljudje.

Piše Max Modic