Intervju

Za predlog razvojne strategije strateškega sveta ste rekli, da je boljši od lizbonske strategije.
Slovenska strategija se mi zdi na neki način lepše napisan papir in tudi bolj realističen kot lizbonska strategija.

Zakaj ste potem do te strategije tako kritični? Se vam ne zdi, da so ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti nujni?
Osnovni problem je, da obe, lizbonska in slovenska strategija, v celoti temeljita na tako imenovani ponudbeni ekonomiki in predpostavljata, da s povpraševanjem sploh ni težav. To pa je nekaj, kar sodi v čase pred letom 1930, ko je nastala velika kriza zaradi tega, ker ni bilo dovolj povpraševanja. V zdajšnjem času, v Sloveniji že od leta 1989, so omejitve, ki jih imajo podjetja, predvsem pri povpraševanju, ne pa pri ponudbi. V podjetjih, kolikor vem, se v glavnem ukvarjajo s tem, kako izdelek prodati, ne s tem, kako ga narediti. To se kaže denimo pri proizvodnji avtomobilov. Več denarja je namenjenega temu, kako avtomobil prodati, kot temu, kako ga narediti.

To velja tako rekoč za vse izdelke.
Da, to velja ne le za tekstil, ampak tudi za izdelke visoke tehnologije oziroma tiste, za katere razglašamo, da imajo visoko dodano vrednost. Tudi Nokia se bistveno bolj ukvarja s tem, kako stvari prodati, kot s tem, kako jih narediti. To je temeljni problem, ki ga imamo v svetu.

Konkurenčnost kljub temu ni nekaj abstraktnega. Na primer z ukrepom odprave davka na plače so zadovoljna vsa podjetja, omogočil pa naj bi jim tudi to, da bodo lahko več denarja namenila iskanju prodajnih niš in prodajanju.
S tem se strinjam; odprava davka na plače je nekaj, kar izboljšuje konkurenčnost. Je pa treba vedeti, da je luknjo, ki nastane pri odpravi davka na plače, treba zapolniti z drugimi davki. Seveda lahko rečete, naj se zmanjša javna poraba.

Piše Jani Sever