Intervju

Še pišete?
Pišem, če tako nanese. Kakšno novo pravljico, gledališko igro, song, časopisno kolumno. Poezijo pa sem amputirala od sebe in je namerno ne pišem več – čeprav me še vedno zasleduje. Vendar se pesniške ideje nekako deponirajo v meni in prikukajo v drugačnem žanru na dan. Še najbolj v tretji, precej bridki pravljici o Kosovirjih, ki jo ravno zdaj pišem, skoraj proti svoji volji.

Kolumne so nekaj drugega …
Naj vas spomnim, da so bile lani moje kolumne v sobotnem Delu sicer izredno brane, da pa se je moje sodelovanje s tem časopisom nehalo, ko je prišlo do klerikalne cenzure. Seveda sem takoj zatem objavila zbirko svojih kolumen S krempljem podčrtano, kjer je na zadnji strani objavljen moj necenzurirani tekst Gora. To je bilo zame po brezsramni cerkveni uzurpaciji moje Prešernove nagrade leta 2000 spet eno od nedvoumnih znamenj, da je v Sloveniji klerofašizem na pohodu.

Kateri stavek so vam cenzurirali in kako veste, da je šlo za cenzuro klera?
Vse dotedanje kolumne so bile satirični teksti. Zadnja kolumna pa je govorila o simbolu gore, o rasti umetniške osebnosti in o zunanjih uspehih ali neuspehih. Ko umetnik doseže svoj vrh, je to primerljivo z vrhom gore, na katero se na eni strani umetnik vzpenja po neuhojeni poti in previsni skali, na drugi strani gore pa vodi na vrh udobna, položna cesta, po kateri se v limuzinah pripeljejo umetnjakarji. In ko na vrhu gore veseli umetnjakar ponudi roko izmučenemu umetniku in ga pozdravi z besedami: »Kaj ni to lepo, da se srečava na isti gori?«, mu umetnik odgovori: »To ni ista gora.« Zadnji stavek moje kolumne Gora, prav tisti, ki je bil cenzuriran, se glasi: »Prav žal, pater Rupnik, ampak to ni ista gora.«

Piše Jani Sever