28 semaforjev in smučišče

»Verjamem, da se bo vse uredilo, v petih, najkasneje v desetih letih bomo živeli normalno življenje, vendar nikoli takega kot vi, tega se zavedamo in mislim, da nihče ne pričakuje, da bomo popolnoma brez nadzora,« je pripovedoval 30-letni Rinor Beka iz prištinskega Nacionalnega demokratičnega inštituta, ko sem ga v odmoru med predavanji povprašala, kaj njegova generacija meni o prihodnosti Kosova in življenju ter obetih »tam doli«.
Po obisku Marttija Ahtisaarija in februarskih demonstracijah se je življenje v Prištini vrnilo na stare tirnice. Znani vrvež mesta s precejšnjo količino avtomobilskih izpušnih plinov, ki se mešajo z vonjem po mesu z žara že v zgodnjih jutranjih urah, me je pozdravil, ko sem stopila iz hotela na ulico. V baru za vogalom mi je ob dišeči jutranji kavi med gostim cigaretnim dimom pri listanju časopisa družbo dela zgovorna 28-letna svetlolasa Lindita. Glavna tema vseh dvanajstih dnevnih časopisov, ki izhajajo na Kosovu, je še vedno vprašanje statusa in pogajanj. »Predvidevam, da bo tako še nekaj časa,« je pojasnila Lindita, sicer novinarka časnika Koha Ditore, najbolj branega tamkajšnjega dnevnika. In kaj sicer zanima ljudi, kaj berejo, kaj gledajo? »Isto kot drugod: senzacionalne teme, šport, zgodbe in zanimivosti iz življenja naših estradnih zvezd, saj veš, da jih nimamo tako malo,« se je nasmehnila, potegnila iz cigarete in posrebala jutranji kapučino.

Piše Alenka Jakomin