TV kolumna - Mešanje politike in vojne

V zadnjih tridesetih letih svet se običaj ni spremenil: v osmih dneh so izraelska letala sedemstokrat napadla zgradbe Hamasa in pri tem pokončala vsaj pol civilistov, od tega vsaj sto žensk in otrok. Predvsem moram ugotoviti, da je z letali loviti posamezne funkcionarje Hamasa in obenem pobijati civiliste, posebej še otroke, negospodarno. Drago. Postavljam vprašanje, kdo to sponzorira? Najbrž Združene države Amerike, ki pa ravnokar preživljajo finančno krizo. Zdi se mi, da nič ni dražjega kot so lovska letala, primerna tudi za zmerno odmetavanje bomb. In takšni izdatki zaradi mešanice borcev in civilistov, od tega sto žensk in otrok?
Tudi Hamas je razsipen: kot nam televizije precej hladnokrvno poročajo, v tej Gazi primanjkuje hrane, zdravil, elektrike. Vseeno ima Hamas dovolj energije, da uvaža tisoče raket, jih sestavlja in obstreljuje naselja na jugu Izraela, čeprav so rezultati pičli, samo nekaj mrtvih in veliko nepotrebnega vznemirjanja civilistov. Pri tem Hamas ne doseže niti izraelskega jedrskega reaktorja in tam spravljenih jedrskih konic!
Brez težav uganem (tako kot še marsikateri komentator), da je v ozadju politika. V Izraelu se bližajo volitve in tako predsednik vlade Olmert kot zunanja ministrica Cipi Livni hočeta zmagati. Tudi Hamas je pred časom zmagal na volitvah in če hoče obdržati priljubljenost pri volivcih, mora izstreljevati rakete na Izrael. Vsega je, če povzamemo, kriva parlamentarna demokracija, demokratični večstrankarski sistem: ko je neko območje že desetletja navajeno na razstreljevanja, samo razstreljevanja in napade z letali, si je brez teh sredstev težko predstavljati običajne predvolilne aktivnosti. Kaj zato, če večji del sveta meni, da služi parlamentarna demokracija ravno enemu samemu namenu: namreč, da se politikom ni potrebno fizično iztrebljati med sabo. Kaj zato, če večina sveta meni, da je manjša groza, če zmagajo oni iz nasprotne stranke, kot pa da bi se dogodilo pobijanje na strankarski osnovi.
Presenetilo me je število evropskih politikov, ki so takoj našli krivce: po njihovem je kriv je pač Hamas. Medtem ko arabski svet vpije, da je kriv Izrael in sežiga izraelske zastave, lahko samo ugotovimo, da otrokom, ki jim je padel beton na glavo, ugotavljanje krivcev prav nič ne pomaga. Včasih smo celo verjeli, da se je človeštvo iz obeh svetovnih vojn kaj naučilo: se je. Moramo poudariti, če vojaki, dobro trenirani, hranjeni, oblečeni, oboroženi ubijajo druge dobro trenirane, organizirane itd. vojake, je to početje zamudno in drago. Če pri tem uporabljajo topove in tanke, celo pretirano drago. Že v drugi svetovni vojni se je število civilistov, vmešanih v spopade in ubijanja, skokovito povečalo. Prelom je prinesla vojna v Vietnamu: teoretiki so se spraševali, kje so sploh uničili kakšnega vojaka, vojakov je bilo namreč med žrtvami zgolj deset odstotkov. Priznamo, vojne na Balkanu so bile mojstrovina: kljub več sprtim stranem je v desetih letih bilo ubitih največ starčkov, žensk, otrok. Ampak kaj mislijo televizije tega sveta? Kdaj bodo začele z ožigosanjem tako Izraelcev kot Palestincev hkrati: saj so docela necivilizirani, z raketami in letali se spravlja nad civiliste, ne samo, da je to razsipno in onesnažuje okolje, globoko žali naš estetski čut! Lahko bi, na primer, drugi druge pobijali z mačetami kot v Kongu ali z biološkimi orožji, na primer z bacili kolere, tako kot v Zimbabweju. Pohvaliti moram Roberta Mugabeja, ko je kazalo, da bo izgubil na demokratičnih volitvah, je organiziral poboj kakih tisoč političnih nasprotnikov in dosegel, da je njegov protikandidat kar sam odstopil! Tako se je Mugabe moral znajti z omejenimi sredstvi, ker mu nihče ne kupuje letal ali raket! Jasno je, da zdaj drzno trdi, da kolere sploh ni in da so si jo izmislili britanski in francoski sovražniki!
Televizijski programi so polni podrtih hiš in umirajočih od kolere, dopisniki pa nikakor ne znajo razložiti, da je pri vsem v ospredju parlamentarna demokracija s tekmovanjem strank in predvolilnimi aktivnostmi.